nedelja, 25. oktober 2015

Kje naj vpijem in prosim


V evangeliju smo se srečali s slepim beračem Bertimajem. Bil je slep in bil zato prikrajšan za marsikatero radost in dobrino zemeljskega življenja. Toda, »ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel govoriti in vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Tako smo tudi mi lahko včasih nesrečni, ubogi, kakor slepi Baritmaj. Prikrajšani za kakšno dobrino ali pravico. Ta beseda je dandanes moderna. In tudi mi vpijemo, nekateri uporabljajo tudi izbrane besede. Toda problem je, ker ne vpijemo in ne prosimo Tistega, od katerega lahko nekaj dejansko, pričakujemo.

Če bomo kričali ali vpili npr.: pred vrati škofije ali župnišča, je zelo velika verjetnost, da ne bomo uslišani, tako, kakor bi si mi želeli, da bi bili uslišani, ker si škof ali duhovnik, »te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.« In vidite: tudi Bog kliče, vabi k sodelovanju: ne samo novih vernikov ali duhovnikov, temveč tudi vse nas, ki smo že tukaj, da bi se spreobrnili in zaupali, verovali, ljubili.

Kje moramo torej kričati in vpiti? Tam, kjer je Jezus. V Cerkvi. Pred tabernakljem. Najprej pri nedeljski sveti maši, nato pri različnih pobožnostih, v osebni molitvi, pri češčenju Najsvetejšega. In to počnemo. Kaj pa je kesanje na začetku svete maše, kakor podaljšana verzija Bartimajevih besed: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.« Vpijemo in prosimo pri molitvi Slave, veroizpovedi, Očenaša, itd. In tudi danes, nas bodo mnogi, kakor nekoč Bartimaja »grajali, naj umolkne,« toda »on pa je še glasneje vpil.« Tako, tudi mi ne bomo nehali, ker zaupamo v Božjo pomoč in bomo vztrajali pri vpitju in kričanju ob obiskovanju nedeljske maše, vztrajali bomo pri različnih pobožnostih, četudi se nam bo zdelo, da se nam dela krivica, ali pa da je včasih brez veze. Vriskali in vzklikali bomo poglavarju narodov: »Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar