nedelja, 18. oktober 2015

Misijonska nedelja


Papež Janez Pavel II, sedaj že sveti, katerega god obhajamo ta četrtek, je leta 1991 napisal okrožnico z naslovom »Odrešenikovo poslanstvo«. V tej okrožnici pojasnjuje in utemeljuje bistveno poslanstvo Katoliške Cerkve in s tem vsakega katoličana, vernega ali nevernega, saj v bistvu vsak, kdor je krščen v Katoliški Cerkvi opravlja poslanstvo misijojnarjenja, to je oznanjevanja evangelija – vesele novice o Odrešenju našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Osnovna naloga Cerkve v vseh obdobjih, v našem pa še prav posebno je usmerjati človekov pogled, naravnavati vest in izkustvo vsega človeštva h Kristusovi skrivnosti.

Nujnost misijonskega delovanja izhaja iz korenite prenovitve življenja, ki jo je prinesel Kristus in ki so jo doživljali njegovi apostoli. To novo življenje je dar božji in na človeku je, da ga sprejme in razvije, če se hoče udejaniti po zahtevah svojega celovitega poklica v skladnosti s Kristusom.

Oznanjevanje Kristusa in pričevanje zanj v spoštovanju vesti ne kratita svobode. Vera zahteva svoboden pristop človeka, toda biti mora ponudena, kajti »množice imajo pravico spoznati bogastvo Kristusove skrivnosti«.

Cerkev je prva deležna odrešenja: Kristus si jo je pridobil s svojo krvjo in jo napravil za svojo sodelavko pri vesoljnem odrešenjskem delu. Kristus namreč živi v njej, njen ženin je, daje ji rast in po njej izpolnjuje svoje poslanstvo.

Vesoljnost odrešenja ne pomeni, da je le-to dodeljeno samo tistim, ki izrečeno verujejo v Kristusa in so vstopili v Cerkev. Če je namenjeno vsem, mora odrešenje biti dano zares vsem na voljo. Toda jasno je, da veliko ljudi nima danes, kot ni imelo v preteklosti, možnosti, da bi spoznali ali sprejeli evangeljsko razodetje, da bi vstopili v Cerkev.

Na vprašanje čemu misijoni? odgovarjamo z vero in izkustvom Cerkve, da je prava osvoboditev le v tem, da se odpremo Kristusovi ljubezni. V njem in samo v njem smo osvobojeni vsake odtujitve in zablode, zasušnjenosti oblasti greha in smrti. Današnja skušnjava je v tem, da bi hoteli skrčiti krščanstvo na zgolj človeško modrost, skoraj na nekakšno znanost o mirnem življenju. Čemu torej? Zato, ker nam je kakor sv. Pavlu dana milost oznanjati poganom nedouljivo Kristusovo bogastvo.

Božje kraljestvo je namenjeno vsem ljudem, ker so vsi poklicani, da so njegovi udje. Da bi poudarili ta vidik, se je Jezus približal predvsem tistim, ki so bili na obrobju družbe, njim je dajal prednost, ko je oznanjal 'blagovest'. Kraljestvo stremi po preoblikovanju odnosov med ljudmi in se uresničuje postopoma, kakor se ljudje polagoma navajajo ljubiti se, odpuščati si, služiti drug drugemu.

Kraljestvo je zadeva vseh: oseb, družbe, celega sveta. Delati za kraljestvo pomeni priznavati in pospeševati božjo dinamičnost, ki je v zgodovini človeštva prisotna in jo spreminja. Skratka, božje kraljestvo je razodetje in uresničitev božjega odrešenjskega načrta v vsej njegovi polnosti.

Cerkev je resnično in stvarno v službi kraljestva. Služi mu predvsem z oznanjevanjem, ki kliče k spreobrnjenju; to je prvenstvena in temeljna služba za prihod kraljestva v posamezne osebe in v človeško družbo. Cerkev služi kraljestvu tudi s snovanjem skupnosti, z ustanavljanjem delnih Cerkva, vodeč jih k dozorevanju vere in ljubezni v odprtosti za druge, v službi osebe in družbe, v razumevanju in spoštovanju človeških ustanov. Končno je Cerkev v službi kraljestva tudi s svojo priprošnjo, saj je kral

Pravi voditelj oznanjevanja je Sveti Duh, ki je prevzel »vodstvo« že v prvi Cerkvi v Jeruzalemu in jo nadaljuje še danes širom sveta.

Ko govorimo o misijonarjenju največkrat mislimo zgolj na tiste oddaljene dežele o katerih beremo v knjigah in časopisih, ter o katerih slišimo iz novic televizije ali interneta. Pozabljamo pa, da si oznanjevnaje prizadeva za krščansko spreobrnjenje in zato misijonska dejavnost ni omejena zgolj na daljne dežele, temveč tudi na domače okolje, kjer živimo in delujemo.

Zato je prva in najpomembnejša oblika misijonarjenja pričevanje. Pričevanje krščanskega življenja je prva in nenadomestljiva oblika misijona: Kristus čigar poslanstvo mi nadaljujemo, je »priča« v pravem pomenu besede in vzor krščanskega pričevanja.

Evangeljsko pričevanje, za katero je svet najbolj občutljiv, je pozornost do oseb in usmiljenje do revnih in malih, do onih, ki trpijo. Zastonjskost te drže in teh dejanj, ki so v globokem nasprotju s sebičnostjo v človeku, poraja določena vprašanja, ki usmerjajo k Bogu in k evangeliju.

Vsak spreobrnjenec je gotovo Cerkvi dar, s sabo pa ji prinaša težko odgovornost, ne le, ker ga je treba s katehumenatom pripraviti na krst in potem spremljati z verskim poukom, ampak ker prinaša s seboj novo energijo, versko navdušenje, željo, da bi v Cerkvi sami našel doživeti evangelij.

In kdo so spreobrnjenci? V prvi vrsti otroci, katere starši prinašajo h krstu. Oni se bodo morali vso svojo mladost privajati na Kristusov evangeliji. Nato so spreobrnjenci vsi, tudi že krščeni, kateri ne živijo po evangelijih in nauku Cerkve. Tako lahko rečemo, da imamo tudi v domači deželi in narodu dovolj možnosti in priložnosti za oznanjevanje Kristusovega evnagelija.

Naj nas misijonska nedelja in uspehi misionarjev širom sveta spodbudijo in opogumijo, da bi tudi mi bolj zavzeto oznanjali evangeliji, katerega naj bi živeli. Ne prelagajmo odgovornosti samo na misijonarje daleč stran, tudi ne samo na duhovnike in redovnike, ker je prav vsak kristjan, tudi vsak krščen oče in mati in vsak otrok, v službi ali v 'penzionu', na počitnicah ali na delu dolžan oznanjati evangeliji, to dolžnost pa je sprejel skupaj z zakramentom svetega krsta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar