nedelja, 25. oktober 2015

Pomen sakralnega prostora


Vse religije od antičnih civilizaciji dalje do danes priznavajo in za svoj obstoj potrebujejo svete kraje, ki so ločeni od svetne (profane) uporabe. Pri tem krščanstvo ni nobena izjema. Ti sveti kraji so lahko delo človeških rok, to je zidani: templji, svetišča, cerkve, kapelice. Lahko pa so delo Bog Stvarnika samega, posebni kraji v naravi, kateri navdušujejo, nagovarjajo zaradi svoje izjemne lege in oblike: različne jase, obdane s skalami, skalne dupline, mogočna drevesa in podobno.

Sveti, sakralni prostor je pomemben del človekovega bivanja, saj v temeljnem kaosu našega sveta vzpostavlja kozmos, red, brezčasnost. Človek je podvržen minljivosti, po drugi strani pa je Bog neminljiv. Da bi se združila, ne potrebujeta samo nekih posredniških elementov, ki v krščanstvu pomenijo zakramenti, Božja beseda, temveč tudi prostor združevanja.

Sakralni prostor je zaradi te brezčasnosti, zaradi te svoje vloge prostora združevanja lahko moteči element v neki kulturi – kulture se menjavajo, spreminjajo, preoblikujejo. Sakralni prostori pa ostajajo večinoma nespremenjeni. Vsaka kultura je začasna, omejena in minljiva, kakor je omejen in minljiv vsak človek, zato pravimo, da kulturo vodi trend potrošništva, katerega bistvo je napad na brezčasno. Potrošništvo in s tem kultura živi »od novega«. Potrošništvo mora maksimalno stopnjevati minevanje. Prej ko je ena stvar neuporabna, prej gre potrošnik v nabavo novega. Religija in s tem sakralni prostor pa kljubuje trenutni kulturi in njenemu potrošništvu, saj ustvarja prostor brezčasnosti, prostor, kjer se Bog in človek ne samo srečata, temveč tudi združita.

Kakor se pojavi sakralni prostor? Sakralni prostor, ne glede na religijo se pojavi po naslednjem arhetipu: Najprej se izbere prostor, hiša, kraj, ki je zaradi svoje simbolne lege, izjemen. Le ta se ogradi, obzida, očisti se vseh ostalih stavb, naredi se dvorišče. Nato sledi oblikovanje samega sakralnega prostora glede na tip kulta, ki se bo v njej vršil. Pomembna lastnost sakralnega prostora je ograda, s katerim se loči sveto od profanega.

Krščanski sakralni prostor temelji na bogoslužju, liturgiji. Prvi vzor tega je judovska shodnica, katera se poslužuje ideji Salamonovega templja. Le ta sestoji iz dvorišča. V krščanstvu je to dvorišče večkrat obeleženo z pokopališčem in pokopališkim zidom. To dvorišče pomeni zunanje dvorišče, kamor se lahko zatečejo tudi »neverniki«. Nato sledi sakralna stavba, ki je večkrat tako vizualno kot funkcionalno ločena od ostalih stavb v naselju. Ob vstopu v cerkev je vhod, ki je posebno v baročni dobi dobil zelo slavnostno obliko, tako, da ima vernik tudi občutek svetega, ko vstopi v sakralni prostor. Cerkvena ladja predstavlja notranje dvorišče, kjer se zadržujejo verniki. Prezbiterij je zopet ločen z ogrado in predstavlja sveto, prostor, kjer se gibljejo za to posebej posvečene osebe – duhovniki. Iz svetega preidemo v presveto, kar ponazarja tabernakelj. Pravilno orientirana cerkev, je cerkev, katera glavna os poteka v smeri vzhod-zahod. Moliti obrnjen proti vzhodu pomeni: iti prihajajočemu Kristusu naproti. Liturgija¸ ki je usmerjena (obrnjena) proti vzhodu¸ tako rekoč uresničuje vstopanje v sprevod zgodovine proti njeni prihodnosti¸ proti novemu nebu in novi zemlji¸ ki nam prihajata v Kristusu naproti. Je molitev upanja.

Vendar pa obstaja specifična razlika med krščanskih sakralnim prostorom in sakralnim prostorom drugih religij, zaradi specifičnosti razodetja. Med tem, ko ima pri mnogih religijah njihov sakralni prostor pomen hranjenja in varovanja svetih skrivnosti (zato je v nekaterih religijah dostop nevernikov v sakralni prostor prepovedan) je pri krščanstvu pomen sakralnega prostora v združevanju, srečevanju z Bogom. Še vedno ohranja arhetipe vseh sakralnih prostor: prostor ločen od drugih prostorov, bodisi v stavbnem kompleksu oziroma v nekem kraju, obenem pa ni samo spomenik, znamenje prisotnosti svetega, temveč vabi k združevanju s svetim, z Bogom.

Ta specifičnost, ta bistvena ločnica med shodnico, to je judovskim templjem in cerkveno sakralno zgradbo, pa tudi med krščanskih sakralnim prostorom in sakralnim prostorom drugih religij je oltar. V začetku krščanstva ni bilo tabernakljev. Ti so se pojavili šele kasneje iz potrebe po stalnem češčenju in prisotnosti Jezusa v določenem kraju. Tudi zato so v večjih cerkvah, kjer prostor to dopušča tabernaklji postavljeni v stranskih prostorih – kapelah, ker je oltar tisti bistveni element, miza zadnje večerje, na kateri je Jezus postavil zakrament svete evharistije.

Oltar se je v zgodovini bogoslužja premikal. Na začetku krščanstva je bil tam, kjer so oltarji danes po liturgični reformi II. vatikanskega koncila. In je bil postavljen tako zato da si duhovnik in ljudstvo gledata nasproti in skupno tvorita krog slavljencev. Samó to naj bi ustre

Kasneje ob razvoju teologije pa se je oltar vedno bolj premikal proti steni. Tabernakelj postane temeljni element glavnega oltarja. Iz tega se razvijejo oltarni nastavki, v katerih se začnejo pojavljati podobe svetnikov, ki ponazarjajo občestvo Boga in svetnikov v nebesih. Vse ljudstvo skupaj z duhovnikom in svetniki pa častijo Boga v tabernaklju, Boga, ki prebiva skupaj s svetniki v nebeškem kraljestvu.

Obrnjenost duhovnika k ljudstvu sedaj oblikuje občestvo v neki v sebi zaključen krog. Ni več – po sami obliki in iz nje – odprto naprej in navzgor¸ ampak se zapira samo vase. Skupna obrnjenost proti vzhodu ni bila »obhajanje slavja k steni (zidu)«¸ ni pomenilo, da duhovnik »kaže hrbet ljudstvu«: Kajti kakor so v shodnici skupno gledali proti Jeruzalemu¸ tako tukaj skupaj (gledajo) »h Gospodu«. Pač je šlo za to, da sta duhovnik in ljudstvo šla nasproti h Gospodu.


Z razumevanjem sakralnega prostora, se omogoča tudi razumevanje Božjega in s tem razumevanje verskih resnic. Boga je mogoče moliti in častiti povsod, toda veren človek potrebuje poseben prostor v katerem se lahko z Bogom nemoteno srečuje, se posvečuje in s tem osrečuje.


Ni komentarjev:

Objavite komentar