nedelja, 18. oktober 2015

Šola Božje ljubezni


Iz življenja se ne da diplomirati. Ker se življenje ne zaključi. Tudi s smrtjo se ne konča, temveč se samo prelevi na višjo stopnjo, ki je bolj duhovna, kakor telesna. Toda če želimo uspešno priti na višjo stopnjo se moramo že na tem življenju na to pripraviti. Ker sedeti na desnici ali levici bo »dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« In mi se skozi naše zemeljsko življenje pripravljamo, da bomo sedeli bodisi na desnici, bodisi na levici v nebeškem kraljestvu.

Zato je naše življenje, šola Božja ljubezni. Ta šola nas želi vzgojiti, da bi se bližali »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« Od krsta do smrti se vzgajamo, zato, da bi prišli na višjo stopnjo, v nebeško kraljestvu. Zato padci in ostale neumnosti, ki jih počnemo v našem življenju niso tako tragične. Ker dokler je človek živ ima možnost. Ko enkrat umre, vse zvonjenje, vse procesije, nimajo tako velike moči, kakor to, da pred smrtjo prejeme poslednje zakramente in se reši.

In kako nas Gospod vzgaja? »Gospodu je bilo po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo.« To se sliši kruto, kajne? Toda tisti, ki se je odločil, da bo prišel na višjo stopnjo se mora ne samo sprijazniti, temveč sprejeti dejstvo, da bo moral izpiti kelih, ki ga je pil Jezus: ker bo samo z»muko svoje duše videl luč.«

Zato se ne bom smilil samemu sebi, ko bodo prišle stiske in težave. Ne bom krivil drugih, čeprav mi bo lahko drugi to povzročil. Saj dobro vemo, kako radi se spotikamo drug nad drugim. Temveč bo vsaka stiska, vsaka težava, priložnost, sredstvo, razlog, motiv, da bom še bolj goreče molil in še bolj goreče prosil, ter se tako vzgajal, da bom vse svoje upe stavil, zgolj in samo, na našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar