sobota, 24. oktober 2015

Spomin na I. svetovno vojno

Vojna je krutost, ki po besedah finske pisateljice Johanne Sinisalo pomeni: »da drugemu bitju zavestno povzročimo duševno ali telesno bolečino, pri tem pa se jasno zavedamo, da povzročamo trpljenje.« Na vprašanje ali živalski plenilci vedo, da povzročajo bolečino in agonijo, ko ubijajo in trgajo svoj plen, je odgovor te finske pisateljice: »ne: tega nikakor ne vedo. Živalsko kraljestvo ne pozna morale, se pravi, da se ne zaveda razlike med dobrim in zlim. Nasprotno pa smo ljudje moralna bitja. Mi ločujemo med dobrim in zlim, živali pa ne.«[1]

Ljudje nismo živali, saj smo ustvarjeni po Božji podobi. Ta Božja podobnost se kaže v človekovi svobodi: da se odloča med dobrim in zlom. Ko je 28. junija 1914 padel tisti strel v Sarajevu, je v eni sami sekundi, kakor glinasto posodo na tisoč koscev razbil sveti varnosti in ustvarjalnega razuma. Od tistega dne, svet ni bil več takšen kakršen je bil.

Spomenik pred katerim smo danes zbrani pa nas opominja na najhujšo obliko krutosti, katera se lahko zgodi, če se človek zavestno odloči za zlo. Zlo je vedno najprej nekaj majhnega. Gavrilo Princip ni imel namena ubiti avstrijskega prestolonaslednika, temveč je želel z majhnim zlom, opozoriti na večje zlo. Naključje pa je pripeljalo avstrijskega prestolonaslednika tik pred Gavrilovo pištolo. In odprla se je pandorina skrinjica, katera se še do danes ni zaprla, ker se človek vedno znova zavestno odloča za zlo, včasih tudi pod kamuflažo resnice in pravice. In kdo je ni zaprl? Tisti, ki ni mogel odpustiti tako hude žalitve in iti dalje.

Spomeniki so torej zato, da nas spominjajo, a imena napisana na tem spomeniku, so imena oseb, ki so bila žrtvovane, zato da nas danes lahko opominjajo, da ne bi pozabili, da brezpogojna dobrota, ljubezen in odpuščanje, lahko zaduši še tako hudo nezadovoljstvo enega človeka, pa naj bo to Princip ali Hitler: oba sta bila nezadovoljna in maščevalna. Toda kristjani okoli njiju niso bili sposobni odgovoriti, kakor je odgovoril Kristus na križu: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kristjani so tisti, kateri so padli na izpitu dobrega ali zlega. Kajti cesar Franc Jožef je bil kristjan in on ni bil sposoben odpustiti. Zlo pa rodi zlo, pa naj bo majhno ali veliko. Dobrota pa vedno rodi dobroto in lahko zaduši zlo, če je le ta dobrota prežeta z isto ljubeznijo s katero nas ljubi Bog Oče.

Ko se spominjamo in molimo za padle v prvi svetovni vojni, tega ne počnemo, ker se to spodobi. Temveč zato, ker s tem prosimo Boga, naj nam da dovolj zdrave pameti, da ne bomo tudi mi nekoč, nekje tako napisani, ker ne bomo znali odgovarjati z dobroto in ljubeznijo. In to ne v vprašanjih svetovne politike, temveč tam, kjer se vse začne: v družini, v kraju kjer bivamo in živimo. Prva svetovna vojna se ni začela v salonih Pariza, Dunaja in Berlina, temveč v srcu nekega, nepomembnega, nezadovoljnega človeka, v nekem, takrat provincialnem mestu avstro-ogrskega cesarstva.








[1] Sinisalo Johanna, Šele po koncu sončeve poti, Založba Modrijan, Ljubljana 2008, 141

Ni komentarjev:

Objavite komentar