sreda, 21. oktober 2015

Sveti Duh, resnično deluje!


Včeraj sem imel »prost dan«. Izkoristil sem ga za »duhovno obnovo«, šel sem k spovedi, nato pa sem imel kar nekaj časa do kosila s prijatelji, zato sem se odločil, da se zavlečem v eno cerkev in zmolim rožni venec ali dva. Najbližja je bila stolna cerkev. Pridem, ter se usedem bolj zadaj.

Turisti. Nenehno. Noter in ven. Čvek, klocanje s fotoaprati, razlaganje turističnih vodnikov (kaj vse ne govorijo. Če bi vsaj pogledali kakšno brošuro, preden gredo razlagat. Dobro, da so nekateri turisti ravno tako neumni, kot njihovi turistični vodniki).

Nato opazim, da je določen del cerkve rezerviran za molitev. Zato se odvlečem tja. Pred najsvetejše. Bom tam doživel trenutek miru? Ne. Ker nenadoma prihrumi nekakšna učiteljica, s tropom nevzgojenih otrok, gre mimo napisa »Samo za molitev«, se vehementno postavi pred glavni tabernakelj in razlaga (Morda za spoznanje bolj učeno, kakor turistični vodniki), kakor da je v narodni galeriji. Pa še tam, se spoštuje nek bonton, tišino itd. Kaj pa v cerkvi? Bog ne daj. Verjamem, da je v stolni cerkvi mnogo več umetnin in zanimivega, kakor v narodni galeriji, pa vendarle je to konec koncev sakralni prostor.

Če želiš vstopi v sakralno stavbo katere drugo veroizpovedi, je lahko največja sreča, da ti dovolijo vstopiti samo na dvorišče. V nekatere npr. mošeje, katere so zgodovinsko-kulturnega pomena sicer lahko vstopiš, vendar moraš spoštovati običaje, ki tam veljajo: moraš se sezuti in podobno. V krščanski cerkvi, lahko počne vsak kar mu pade na pamet.

Po eni strani si tiho upam, da bodo kmalu postavili mošejo v Ljubljani. Potem bomo vsi videli, kaj pomeni biti »vernik«. Pa ne samo v Ljubljani, vsako slovensko vas naj jo postavijo. Konkurenca je zmeraj dobra. Slovenska posebnost je, da nekaj cenimo samo takrat, ko tega ni več. Morda se bomo potem začeli zavedati, kako neškodljiva je v bistvu Katoliška Cerkev za družbo. In da je večina slovenske kulturne dediščine v bistvu sakralna, religiozna. Celo državni kulturni praznik slavi tisk prve slovenske knjige, ki je ups - Sveto pismo.  Nekaterim se tako še danes kolca po požganih gradovih in dvorcih in vseh dragocenostih, katere so bile uničene skupaj z zgradbami.

Pa kdo je kriv? Neizobraženi turistični delavci? Nevzgojene učiteljice? Denarja polni turisti? Ne, verniki sami smo krivi. Kako bomo pričakovali, da bo nekdo spoštoval našo vero, naše običajne, naše vrednote, če se mi sami ne znamo spoštovati, ljubiti in ceniti. Jezus je rekel: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe« (Mt 19,19). Mi, katoličani, včasih vehementno zahtevamo, da nas država in družba spoštuje in ceni, obenem pa na skrivaj, tiho, pljuvamo v lastno skledo.

Prepiramo se o dogodkih, izpred 70. let. Pa vsak, kateri vsaj malo posluša pri verouku ve, da kdor je umrl v sovraštvu, ne more priti v nebesa. Ter, da mrtvi potrebujejo molitve in ne komemoracije. In da je prava sprava, v bistvu dar od Boga, katerega moramo izprosit. Prepiramo se o dogodkih, izpred 70. let, obenem pa dopuščamo bogoskrunstva v današnjem času. Kje so vsi katoliški kulturniki, politiki, gospodarstveniki, možje in dame, ne vem kakšnega groba, kateri se pokažejo samo kadar se je potrebno našemit? Neka ženica, v neki cerkvi v okolici Ljubljane, bo iz klopi izrinila vsakega, ki se usede v klop, češ: »Ta klop je že 50 let naša!« Obenem pa ne bo opazila, da je cerkev brez mežnarja, prti na oltarji umazani, da glavni oltar stoji samo še iz navade itd.

Imamo doktorje cerkvenega prava, liturgije, Svetega pisma. Nove škofe v novih oblačilih. Vsi skupaj pa niso sposobni prevesti in izdati novega misala (bogoslužna knjiga), ali kakšnega uporabnega priročnika. Oz. dela eden, ostali pa gledajo. Vsi pastoralisti pa bodo utrujali z novo evangelizacijo, s pastoralnimi načrti, sinodami, a obenem pozabili, da vsaka poglobitev vere, vsaka spreobrnitev, vsaka sprememba – zahteva spremembo!

Iz tega, kar ste prebrali, bi lahko sklepali, da je avtor popoln in brez napak. To seveda ni res, in to ve, vsak, ki živi pod njegovo jurisdikcijo (neke vrste oblast). Avtor želi poleg kritiziranja dokazati, da Sveti Duh resnično deluje. Ker je človeško nemogoče, da bi neka človeška institucija zdržala dva tisoč let, ob vsem trudi, ki jo imajo nekateri pripadniki, da jo uničijo, če ne bi bila Katoliška Cerkev obenem tudi Božja ustanova, pod vodstvom Svetega Duha.

Edina kritika, ki je upravičena je konstruktivna kritika, in najbolj konstruktivna zadeva je molitev. Molimo in prosimo za to našo ubogo Katoliško Cerkev. Molimo in prosimo Boga, za katoličane, ne glede na kateri strani se nahajajo, da bi se vedno dali voditi Svetemu Duhu:

Pridi, pridi Sveti Duh,
napolni srca svojih vernih,
napolni jih s sedmerimi darovi,
napolni jih z zmožnostjo, da jih bodo uporabili.
Pridi, pridi Sveti Duh,
da bomo bolj ljubili svojega bližnjega, kakor sami sebe.
Daj, da bomo na hudobijo,
odgovarjali z dobrim.
Pridi, pridi Sveti Duh,
in vodi svojo Cerkev,
da bo močna in zmagoslavna,
prinašala slavo in čast njenemu ustanovitelju,
Božjemu Sinu Jezusu Kristusu, kateri z Bogom Očetom,
živi in kraljuje vekomaj. Amen. 

Sveta Katarina Sienska – prosi za nas!

Ni komentarjev:

Objavite komentar