sreda, 16. marec 2016

Pustiti se, pribiti na križ

Norost ali modrost. Apostol Pavel nam tako pravi, da je križ »ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč.« (1 Kor 1,18) Vsa živa bitja, vključno s človekom, pred trpljenjem in bolečino nagonsko bežijo. Tudi človek ima določene nagone, kateri ga vodijo in nagon po preživetju, je najmočnejši pri vseh živih bitjih. Za to, je beseda, misel na križ, na trpljenje, na bolečino, norost, saj je to naraven vzgib živega bitja. Toda beseda apostola Pavla je neizprosna, tako, kakor je bil Pavel neizprosen v času svojega zemeljskega življenja. Pri njem je bil »da« da in »ne« ne. Ali je, ali ni. Nič vmes, ni srednje poti. Ali si, ali pa nisi. Drugo vprašanje: kje je tukaj usmiljenje? Ljudje si napačno predstavljamo, da je usmiljenje neka srednja pot, ki pelje mimo vsega in da si na koncu rešen. V primeru če hočeš, pa ne moreš, če lahko, pa nočeš, naj bi bilo usmiljenje nekaj vmesnega, kar naj bi rešilo celotno situacijo. Pa žal ni. Pravičnost in usmiljenje sta na isti strani, na strani Božje moči. In je zato tudi usmiljenje, tisto resnično in pravo usmiljenje norost za vse tiste, ki so na poti pogubljenja.

Misel na križ bi nam torej morala biti Božja moč, čeprav človek v vsakdanjem življenju to misel čuti kot norost. Ali je morda tu bistvo v tem, da pretentamo naravo, da dosežemo neko stoično naravnanost, ravnodušnost, da nam je vseeno, da nam je vse ena sama ravnica od Triglava do Makedonije? To ni Božja moč, tudi ni pravičnost, še manj pa usmiljenje. To je poteza Juda Iškarijota, to je poteza vseh tistih, ki se prepuščajo različnim omamam, ker je življenje enostavno preveč kruto, preveč realno, preveč neizprosno in zato, potrebujejo nekaj da pobegnejo.

Kaj pa mistiki in vsi tisti čudaki, ki imajo blažen nasmešek na ustnicah, čeprav bi z neba padale vile (tiste za gnoj)? Mistik in vsi tisti blaženi svetniki križ dojemajo nadvse stvarno. Morda celo bolj, kakor tisti, ki stvarnost rešujejo, utapljajo ali zakadijo v kakšnih čudnih substancah ali pa preprosto obvisijo na kakšnem tramu. Vendar je mistikom in blaženim čudakom križ, kruta realnost orodje za Odrešenje, ter ne za pogubljenje. Zasramovanje, zasmehovanje, zavračanje, preganjanje itd., ki ga doživljajo je za njih naprej pravičnost in nato izraz usmiljenja.

In tukaj prihajamo do odgovora na vprašanje: »kaj pomeni pustiti se pribiti na križ?« To je svobodno, premišljeno dejanje. To ni bežanje v neko omamo. To tudi ni neko stoično topo gledanje v svet, ko vidiš vse kakor ena sama ravnica tja do Grčije – to je relativizem. Pustiti se pribiti na križ je kenoza oz. kakor zopet pravi apostol Pavel: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,6-8)

Pustiti se pribiti na križ, kakor Jezus je izpraznitev, izničenje. Nemški teolog Romano Guardini takole razlaga: »Obstaja več različnih »nič-ev«. Predvsem preprosti, jasni nič, na katerega mislimo, če rečemo, da je Bog svet iz nič ustvaril. To pomeni, da je bil Bo vse v vsem in razen njega ni bilo ničesar. To je prazno neobstajanje česar koli. Potem je prišel človek v preizkušnjo in je grešil. Greh pomeni več, kakor da je bil zdaj samo »kriv«. Človek ne živi tako, da preprosto obstaja kakor kamen ali žival, marveč v smeri dobrega. V svobodni poslušnosti Božji volji naj bi se uresničeval. Ko je človek grešil, ni bil več isto bitje kakor prej, zgolj »kriv«, marveč je postal do temelja bivanja vprašljiv. Živel naj bi Bogu, namesto tega pa je od Boga odpadel. Zdaj je obstajal stran od Boga v smeri niča. Toda ne dobrega niča, kakor pred obstajanjem, marveč razdejanjem zaradi zla.«[1]

Jezus je preko križa naložil nase grehe vsega sveta. Zato je za ljudi okoli sebe postal, kakor »nič«. Toda ne »nič« v dobrem, temveč »nič« v slabem smislu. Zaradi tega so se učenci razbežali na vse strani. Ker je greh bolečina in človek beži pred bolečino. Greh je nekaj zlega in človek beži stran od zla. Ko si je naložil grehe vsega sveta na svoje rame, v podobi križa je izgubil vso veljavo, izgubil je svoje življenje, postal je »nič«. Toda, da bi prišel do vstajenja od mrtvih, je moral izgubiti tudi ta »slabi nič« in postati »nič« v dobrem smislu. Jezusova izročitev samega sebe v praznino, v uničenje je žrtev. Uničenje ni po bivanju, marveč po miselnosti.

Zato so mistiki in čudaki z blaženimi nasmehi doživeli izničenje, kenozo Jezusa Kristusa na križu. Doživljajo vse zelo realno, kakor Jezus na križu. Nič mu ni bilo prihranjeno. Toda s tem, ko se je pustil pribiti na križ se je pustil izročiti kot žrtev v Božje roke. Zavrnil je gobo namočeno v kis, kot neke vrste anestetik, se pravi se ni pustil omamiti, prav tako ni topo gledal v svet, temveč je celo na križu bil usmiljen, do razbojnika, Janeza in Marije.

Človek se torej mora pustiti pribiti na križ, doživeti mora izničenje, izpraznjenje. To ni bežanje v neko omamo, tudi ni skomiganje z rameni. Temveč je prepuščanje v Božje roke, je upanje, ki je več kot zaupanje, je vera, je ljubezen. To je pravičnost iz katerega prihaja usmiljenje, ki se kaže v vstajenju od mrtvih. Mistiki in čudaki z blaženimi nasmehi se zavedajo svoje nesposobnosti, svojega šibkosti, omejenosti, minljivosti, vendar pred tem ne bežijo, jim ni norost, temveč Božja moč, sredstvo za dosego pravičnosti in s tem usmiljenja, sredstvo da se popolnoma prepustijo v Božje roke.

 



---------------
[1] Guardini R., Gospod, Mohorjeva založba, Celje 2007, 338.

Ni komentarjev:

Objavite komentar