sobota, 26. marec 2016

S ta veliko žlico...

Letošnja velika noč je resnično velika, saj jo obhajamo v jubilejnem letu Božjega usmiljenja. Bog nam odpira vrata in okna svojega srca, da bi prišli in s ta veliko žlico zajemali Njegovo usmiljenje. Po izkušnjah sodeč, pa med človekom in Bogom običajno obstaja en majčken problemček. In to je zaupanje oz. nezaupanje.

Kdaj je Izraelsko ljudstvo »zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu?« Takrat, ko se je »ljudstvo zbalo Gospoda.« Nezaupanje je posledica strahu in strah je zelo pomemben manipulator. Bistvo manipulacije je v zavajanju in izkoriščanju. Tega se zaveda svet in njegovi mediji, saj nas obsipavajo z nenehnimi, včasih nepreverjenimi informacijami in sejejo strah, ter nezaupanje med ljudmi. To je negativen strah, strah zaradi katerega bežimo, se izogibamo. Zaradi katerega trepetamo in smo nesrečni.

Obstaja pa tudi pozitiven strah, dober strah: strah, da ne bi prizadeli bližnjega, katerega ljubimo, spoštujemo. Starši se bojijo za svojega otroka in včasih se otroci tudi bojijo za svoje starše. In s takim strahom se moramo mi bati Boga: da ga ne bi prizadeli, da se od Njega ne bi ločili. In takšen strah je navdajal tudi Abrahama. Abraham je imel rad svojega Boga, ga je spoštoval, imel ga je za prijatelja, zato se je bal, da ga ne bi prizadel, da se od Boga ne bi ločil. Ter mu je zato lahko tudi zaupal in mu ni »odrekel svojega sina, svojega edinca.«

Pa če se vrnemo k Izraelcem. Kaj moramo narediti, da se bomo pozitivno bali Boga? »Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod pokazal nad Egipčani, se je ljudstvo zbalo Gospoda.« To, kar moramo mi narediti je čisto preprosto, mi moramo samo videti, videti mogočna dela, ki jih je Gospod Bog storil v našem življenju. Videti moramo, to, kar so videle žene, ko je minila sobota »da je kamen odvaljen, bil je zelo velik.«

Tudi žene so se bale in vzdihovale: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Niso dojele Jezusovega sporočila o vstajenju od mrtvih. Kakor mi ne dojemamo in se v bolj ali manj velikih nesrečah zatekamo k negativnemu strahu, vzdihovanju, smiljenju samemu sebi in podobno. Res je, Gospod Bog nas je morda za kratek čas zapustil, ter zaradi naših grehov »v izbruhu gneva za hip zakril svoj obraz« pred nami. Toda Bog vas ne sovraži, kajti če bi vas sovražil, danes tukaj ne bi obhajali velike noči, ne bi bilo velikonočnega žegna in jutri ne bi bilo procesije. Če bi vas Bog sovražil, potem bi redki izbranci šli obhajat veliko noč v sosednjo župnijo.

Ko se ne bomo več ukvarjali z nagrobnim kamnom, temveč »z mladeničem, ki je sedel na desni strani,« ter se začeli čuditi, kakor žene, takrat glejte, bo v našem življenju zadonela slovesna aleluja, saj se ne bomo več bali Boga, tako, da bi bežali od Njega, temveč se bomo bali ločiti se od njega, bali se bomo prizadeti ga z grehom in začeli bomo spoznavati to, kar pravi prerok Izaija: »z velikim usmiljenjem te zberem, z večno ljubeznijo se te usmilim,« ter začeli s ta veliko žlico zajemati Božje usmiljenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar