nedelja, 17. april 2016

Klic pastirja


Prejšnji teden sem spregovoril o tem, da brez ponižnosti, ni poslušnosti, brez poslušnosti pa ni vere. Danes, na nedeljo dobrega pastirja, pa nam Jezus direktno spregovori o tem: »Moje ovce poslušajo moj glas, jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Satan zganja hrup, da bi nas odvrnil od poslušanja in poslušnosti Jezusu Dobremu Pastirju. Včasih gre stvar tako daleč, da če mora biti človek nekaj časa pri miru in v tišini, postane kar nervozen.

Da so ovce poslušne pastirju potrebujejo razlog. Ta razlog je v tem, da jim Jezus daje »večno življenje, nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« Ovca je simbol ponižne živali. In samo ponižna žival je lahko poslušna. Neposlušna žival se bo upirala, kakor smo slišali v današnjem prvem berilu: »ugovarjali so Pavlovim besedam in preklinjali.« Poslušnost ni prepričevanje. Jezus se ne gre totalitarizma in terorizma. Ovca mora sama ugotoviti, da je dobro slediti Jezusu in s tem tudi pastirjem Cerkve. Ter se sama, svobodno odločiti. Če pa se bomo odločili, kakor prebivalci Antiohije, da ne bomo sledili Jezusu, le ta ne bo poslal strele in ognja na nas, temveč si bo pastir samo »otresel prah s svojih nog proti njim,« ter odpotoval drugam.

Prej ali slej se bo izkazalo ali smo eni izmed tistih »ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila, ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.« To pomeni, da smo kljub nervoznosti preživeli trenutke tihote in miru, v temi in oblačnosti prižgali luč vere, ali pa smo zgolj sledili hrupu tega sveta, hrupu, ki preglasi klic pastirja, ki nas opozarja in svari. Prisluhnimo torej klicu dobrega Pastirja, ki nas kliče in vabi, k »izvirom živih voda.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar