nedelja, 10. april 2016

Pot do vere


Še nobenega preroka niso nikoli sprejeli z nasmehom. Apostoli so bili preroki, oznanjevalci Jezusovega vstajenja: »Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili.« In seveda to takratnemu režimu ni najbolj ustrezalo. Kakor ne ustreza današnjemu režimu, kajti zakaj je Jezus umrl in vstal od mrtvih? Zato, da bi »da bi Izraelu podelil spreobrnjenje in odpuščanje grehov.« Kdor se spreobrne, ga ni več strah za prihodnost. In komur so odpuščeni grehi, nima več krivde. Ter lahko svobodno in mirno živi današnji dan.

S svojim prikazovanjem »se je Jezus razodel učencem.« Da bi učenci spoznali, da je resnično vstal od mrtvih, ter, da so tako resnično na poti spreobrnjenja in odpuščanja grehov. Ko se človek spreobrne zaživi novo življenje, ki ga ne pogojuje strah in nesrečna usoda. Ko se človek znebi krivde lažje zadiha. To je vstajenje od mrtvih. Popolno, ko ne bo več ne bolečine, ne trpljenja pa bo ob dopolnitvi časov.

Vendar pa se nam lahko dogodi kakor učencem, ko je »stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« To pa se nam dogaja zato, ker ne ubogamo. Jezusovo vstajenje in s tem naše vstajenje je stvar vere. Vera pa je poslušnost Jezusu in s tem Cerkvi, če smo katoličani seveda: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Ne samo, da ubogamo zapovedi in prepovedi. Vera zahteva poslušnost, poslušnosti pa ni brez ponižnosti: »Starešine pa so padli predenj in ga molili.« Za pravo in iskreno molitev je potrebna ponižnost. Da so učenci ubogali Jezusa in vrgli mreže v morje, čeprav so celo noč lovili, je potrebna ponižnost. Brez ponižnosti, ni poslušnosti, brez poslušnosti ni vere.

Ni komentarjev:

Objavite komentar