petek, 20. maj 2016

Ko je noč izgubila svojo moč


Dan se je začel prebujati. V trenutku ko se je zarja izza hribov zasvetila, se je začela spuščati jutranja meglica. Sonce izza oblakov sramežljivo kuka, kakor da se smeje, novemu jutru, novemu dnevu, novi priložnosti.

Staro ljudje so verjeli, da dan pripada Bogu, noč pa hudiču. In ko je mrak padel na zemljo, so se hitro zavlekli v svoje kolibe in koče, zapahnili vrata, ter v miru in strahu čakali na novo jutro. Zato tudi dan pozdravimo z zvonjenjem in se od njega poslovimo z Ave Marijo. Temu pravi slovenski pregovor: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. Mi pa danes vemo, da noč in dan pripadata Bogu, čeprav ima »noč svojo moč«.

Ampak kako je jutro blazno pomembno. »Dan se z jutrom lovi« zopet pravi slovenski pregovor. In marsikatera današnja naglica, marsikateri stres današnjega časa izvira ravno iz tega, da nam je hudič ukradel jutro. Ker je ugotovil, da je noč izgubila njegovo moč, se je spravil na jutro. Se zavedam, da je današnji čas bistveno drugačen od prejšnjega. In da je cel kup opravkom, ki jim moramo nujno opraviti, tudi na račun tega, da bedimo pozno v noč. In je to vse opravičljivo, če so opravki res nujni. Toda sedenje pred televizorjem, gledanje večernih poročil, to ni nič nujnega. V nas se je zakoreninila socialistična misel, da moramo biti vedno na tekočem, da moramo biti nasičenji z »vedenjem« in »znanjem.« Ni ti potrebno vsega vedeti in vsega znati, to obvlada samo Bog. Ti moraš samo vedeti, kje določeno znanje poiskati. In če to veš, lahko večerna poročila izveš zjutraj, lahko film pogledaš čez dan itd. Tako si lahko podariš mirno nočno spanje in veličastno jutro.

Ko stopim zjutraj v pesjak, pa v bistvo kadar koli stopim v pesjak, preden greva s psom na sprehod ali na tek, se pes vedno pretegne. Vedno se raztegne in široko zazeha. To pes opravi nagonsko. Človek pa butne na delo, brez ustrezne priprave. Vsak dober športnik ve, da je uspeh treniranja odvisen od ogrevanja. Opazujem ljudi, ko gredo na cerkveni hrib. Vsi se zaženejo, a sredi poti upehajo, vmes se prepotijo in potem godrnjajo, da je cerkev mrzla. Cerkev je mrzla ravno tako kot pred dvesto leti, samo pred dvesto leti so se znali na vsako stvar pripraviti, mi pa se danes ne znamo, ker se velikokrat nočemo.

Ko se torej dan budi, ko se sonce nam izza hribov primaha, ko se meglica na polje spusti, ne pozabimo tudi mi, da z jutrom se dan lovi. Počastimo torej Gospoda, priporočimo se Njegovi milosti in Njegovemu blagoslovu. Pripravimo se ne samo na nov dan, na vsak življenjski dogodek, vesel ali žalosten, kajti kakor nam veli pregovor: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar