sreda, 29. junij 2016

Eni not, drugi ven

V zadnji številki Družine je zanimiv članek pod rubriko »Pisma bralcev«, kjer neka gospa izpoveduje, kako jo je izstop duhovnika iz njene župnije navdal z žalostjo in občutkom, da jo je na nek način prevaral in izdal. Pred 30 leti so neki drugi ljudje obžalovali, da so novomašniku kupili avto, saj je nekaj let kasneje izstopil iz duhovniških vrst. Spet druga življenjska zgodba pripoveduje, da so duhovniški kolegi potrebovali več kot 10 let, da so medse zopet sprejeli »faliranega kolega«, sicer kot poročenega očeta.

Smo v času, ko Cerkev na prvo mesto postavlja novo mašna posvečenja, čeprav se o tej drugi plati, o duhovnikih, »ki imajo težave« redkokdaj govori. Šele potem ko duhovnik precej skrene s poti, takrat se oglasijo zvonovi, toda mar ni po toči zvoniti prepozno? Verjetno je to zato, ker še vedno vlada neko čudno prepričanje, da je duhovnik bitje, ki ne »lula in ne kaka.« V glavah ljudi nastopa kot nekakšno na pol mitološko bitje, ki biva in plava nekje med zemljo in nebesi, bolj proti nebesom, kot pri zemlji. Vedno znova, pa se pozablja, da čeprav je duhovnik za oltarjem alter Christus, je zgolj orodje v rokah Božjega usmiljenja in je človek, kakor vsak drugi človek, z istimi potrebami, željami, pričakovanji, kakor tudi s slabostmi, napakami, kakor vsak drug vernik.

Pri duhovniku, kakor pri vsakem verniku, moramo ravno zaradi človeškosti upoštevati 'skrivnost svobodne odločitve'. O Adam do Marije se kaže ta usodni 'da' oz. 'ne'. Toda drama, ko se 'da' počasi prelevi v 'ne' je največkrat skrita radovednim očem, saj skoraj ni duhovnika, ki se ne bi bal »razočarati svoje ovčice«, saj vsi predobro vemo, kako je vsa Cerkev odvisna ne samo od njihove svobodne darežljivosti, temveč tudi naklonjenosti in javnega mnenja. Marsikateri župnik si preprosto ne upa »delati po pravilih«, kajti če bo tako ravnal, se zna zgoditi, da bo ostal sam. Razni »salonski gospodje«, profesorji, doktorji, kardinali, tudi papeži in podobno si to lahko privoščijo, saj so plačani za to, ter zato njihova poklic in vera tako obvarovana, najhujše nevarnosti, ki je velikokrat v pretirani skrbi, da bi vsem ustregel, nobenega razočaral, udarci vernih nevernikov, pa so največkrat vzrok, da duhovnik v pastorali počasi, skoraj nezavedno izgublja svojo vero in s tem tudi svoj duhovniški poklic, ter svoj 'da' spreminja v 'ne'.

Slovenski pregovor pravi: »Po duhovniku vera gor, po duhovniku vera dol«. Brez vere je duhovniški poklic nekaj najbolj nesmiselnega na tem svetu. In vera je največkrat tisti največji vzrok za izstop duhovnika. Kakšno življenjsko pot si potem duhovnik izbere, včasih tudi krsto, je zgolj posledica. Toda, če je za vernikovo vero kriv ali zadolžen duhovnik, kdo je kriv ali zadolžen za vero duhovnika? To se nihče nikoli ne vpraša.

Mislim, da ni nihče bolj razočaran kakor duhovnik, ki mu je spodletelo. Razočaran vernik ima vseeno ogromno možnosti, da prakticira svojo vero. Lahko gre na drugo župnijo, lahko s prekrižanimi rokami čipi v mraku pod korom, itd. Tudi za škofe se da poskrbeti, prav tako za papeža. Razočaran duhovnik, duhovnik, ki ima krizo vere in poklica, pa nima veliko možnosti. Kajti izstop iz duhovniških vrst ni tako preprost, kakor vstop. Že odhod enega župnika iz župnije na drugo župnijo je lahko zelo težak, kaj šele reči Bogu »Ne, hvala; ne morem več; ne zmorem; ne vidim smisla itd.«

Ob umestitvi nekega župnika, je neki arhidiakon na ambonu izrekel zelo čudne besede: »Naj nihče nikoli ne pride iz župnišča razočaran!« to pa pomeni, da je duhovnik na župniji primoran, da včasih potepta pravila, ki jih je Cerkev sama postavila. Kajti nemogoče je vsem ustreči, nikogar razočarati, skrbeti, da so vsi vedno in povsod zadovoljni in srečni. Včasih izgleda, da je to edino pravilo, ki velja, vsaj v Katoliški Cerkvi na Slovenskem.

Pa vseeno se mi zdi, da bi moralo veljati še eno drugo pravilo, ki ga zasledimo v današnjem berilu: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« (Apd 12,5). Peter je bil v ječi, doživljal je krizo, Cerkev pa je zanj molila. Kako nenavadno je videti, ko stari duhovnik odhaja iz župnije v velikem slovesu, solzah in veličastnih govorih, ko pa naslednji dan pride nov duhovnik na župnijo, pa je sprejet kot zadnji hlapec. Ni samoumevno, da ima vsaka župnija svojega župnika, tudi nasmeh vašega župnika je morda zgolj diplomatska poteza, za katero se skriva življenjska tragedija, boj, včasih celo agonija.

Po dobrem duhovniku gre vera gor in po slabem duhovniku gre vera dol. Da je duhovnik dober ali slab, pa ni odvisno samo od duhovnika, temveč od celotne Cerkve. Čemu bi Bog dajal novih duhovnih poklicev: saj še za te, ki jih imamo ne moremo poskrbeti, drugič ali jih sploh potrebujemo? Molite in prosite za duhovnike, za tiste, ki gredo not, za tiste, ki so notri in za tiste, ki morebiti razmišljajo, da bi šli ven.

Ni komentarjev:

Objavite komentar