sreda, 22. junij 2016

Sen kresne noči

Narava ima velik vpliv na človeštvo. Še dandanes, kljub vsem znanstvenim panogam so ob določenih naravnih pojavih popolnoma nemočni. Ta nemoč se kaže tako v velikih naravnih pojavih, ki jih pač ne moremo predvidevati ali pa celo preprečiti kot so to na primer potresi, strele do tistih majhnih bakterije, virusi, kateri so nam celo bolj nevarni. Nek lovec je nekoč dejal, da se bolj boji klopa kot medveda. O naravi vemo marsikaj, znamo jo razložiti, analizirati, toda ob njej smo lahko torej tudi danes popolnoma nemočni. Kako so bili nemočni so bili šele ljudje, ki so živeli tisočletja pred nami. Mi se vsaj znamo potolažiti z znanstveno razlago, raje recimo analizo. Tako so ljudje naravo hitro povzdignili v božanstvo. Človek je pač tako razumsko bitje, da tisto, kar ne more razumeti, razložiti, analizirati spremeni v boga. Še dandanes kakšno noro zaljubljeno človeško bitje, objekt svoje ljubezni, ker ga ne more dobiti, sprejeti, razumeti, spremeni v malika. Ampak to je druga zgodba.

Naša zgodba, se vrti okoli narave. Prva, recimo jim primitivna ljudstva. Saj ne, da bi bili mi kaj bolj civilizirani od njih, temveč primitivna kot tista prva ljudstva, so imela primitivno religijo. Narava je bila njihov bog. Da bi s temi bogovi lahko komunicirali, jih tudi obvladovali, ker človek je prav nesrečen če koga ne obvladuje, mu »komandira«, je razvil določene obrede. Ti obredi so bili sila preprosti, toda lahko tudi sila kruti, nekateri so vključevali tudi človeško žrtvovanje, kanibalizem. Z njimi so svoje naravne bogove častili, se jim želeli prikupiti, pomiriti itd.

Človeštvo se razvija. Tudi božanstva dobivajo svoje oblike in lastnosti, ki so bolj ali manj božanske. Bogovi dobivajo imena. Zanimivo je, da je sicer vsaka civilizacija imela svoja božanstva, toda le ta so bila bolj ali manj enaka. Ista vsebina, samo ovojni papir se je spreminjal. Najpomembnejše – po svojem karakterju dobro – božanstvo je bilo vedno povezano s soncem. Drugo najpomembnejše božanstvo pa je bilo povezano z luno. Večkrat sta si bila ti dve božanstvi v nasprotju druga z drugo, sta se medsebojno povezovala, dopolnjevala, včasih tudi tepla.

Zato je prav gotovo najpomembnejši tisti dan v letu, ki je najdaljši in ta dan se vrti okoli 23. junija. Zato so že pred tisočletji nastali obredi, s katerimi se ta najdaljši dan primerno počasti, obenem pa se dotičnemu božanstvu izkaže čast, oblast, pa tudi zleze nekam, da bi bilo do ljudi bolj usmiljeno. Okoli 23. junija se namreč dogodi poletni sončni obrat. Zimski sončni obrat pa se zgodi okoli 24. decembra.

Obredi povezani s tem poletnim sončnim obratom, imenovanim tudi kresni dan so v različnih narodih potekali različno, vsi pa imajo neke podobne prvine, med katerimi je tudi kurjenje ognjev, kresov, ter plesanje okoli njih, skakanje čez in podobno.

Kaj pa krščanstvo? Začetek kresne noči je torej povezan s »primitivnimi ljudstvi«, le ta ljudstva so bila na začetku monoteistična. Šele z razvojem civilizacije se je to eno božanstvo razčlenilo na več različnih božanstev, največkrat s pretiranim malikovanjem. Kljub množici bogov je prvenstveno imel en bog glavno vlogo. Amon pri Egipčanih, Zeus pri Grkih, Jupiter pri Rimljanih itd. Vendar se okoli leta 1334 pr. n. št., v času, ko je bil Egipt ena vodilnih civilizacij na svetu pojavi monoteizem, vera v enega boga Atona, boga sonca, vendar je to božanstvo še vedno podvrženo malikovanju. Po smrti faraona, ki je uvedel to novo religijo, se je Egipt povrnil nazaj v politeizem. Toda sled enega boga je ostala. Zaradi tega enoboštva so Judje v vseh tisočletjih za sosednje narode izredno zanimivi. Še posebej, ker se tega enega Boga ni smelo upodabljati. Ta Eden Bog iz katerega se razvije tudi krščanstvo in islam pa ni narava. Narava in vse kar obstaja je podvrženo temu Enemu in Edinemu Bogu. Zato kresna noč v krščanstvu in tudi v judovstvu nima kakšnega posebnega pomena, ker je zgolj naravni dogodek. Kristjani torej ne kresujemo in ne prižigamo ognjev v čast poletnega sončnega obrata. Prižigamo morda zato, da na najdaljši dan spečemo meso, morda v spomin na turške čase, morda pa kar tako, ker je pač dolgčas.

Še več: Cerkev se je trudila na več načinov te poganske šege in navade ukiniti. Zaradi enega preprostega razloga: mi ne verujemo v naravo, temveč v Boga, ki je ustvaril tudi naravo. In Bog se lahko poslužuje tudi narave, zato da bi nas nekako spomnil, da obstaja. Tisti, ki torej praznujejo kresno noč, dokazujejo, da še niso sprejeli Enega in Edinega Boga. Tudi faraon Ehnaton, je imel grozovite težave s tem, da je politeistični Egipt čez noč spremenil v monoteističnega. In bolj kako, da je on imel težave z drugimi, so drugi imeli težave z njim, zato naj bi tudi predčasno zapustil ta svet. Marsikdo sicer danes Cerkvi očita, da je kriva izumrtja poganskih božanstev in da je izvajala teror nad našimi predniki. To osnovna značilnost vsakega človeka je, da zelo rad pometa pred tujim pragom oz. za lastno nesrečo krivi vse ostale. Tako je bilo pred petdeset tisoč leti, ko so ljudje v božanstvo povzdignili strelo in grom, kakor danes, ko dobesedno malikujemo in pljuvamo v skledo iz katere smo se hranili in se še danes hranimo.

Da bi Cerkev torej zajezila poganske šege in navade, ki so bile včasih barbarsko krute in nehumane, je poizkušala nadomestiti s češčenjem krščanskih vrednot in običajev. Še več sončni koledar je nadomestila z luninim koledarjem. Saj se Judje in vse monoteistične religije ravnajo glede na luno in ne na sonce, tudi zato, ker luna daje odsev zaradi sonca. Brez sonca lune ne bi bilo mogoče videti. In prazniki se v krščanstvu ravnajo glede na prvo spomladansko luno, glede na veliko noč. Brez Jezusa Kristusa torej ni mogoče ničesar videti.

Vera v Jezusa Kristusa osvetljuje naše življenje. In na veliko noč je premagal temo in smrt. Poletni sončni obrat je torej zgolj nek naraven pojav. Tudi v prvih stoletjih, ko so mislili da se sonce vrti okoli zemlje, in da je zemlja ploščata, kristjani niso praznovali prvega sončnega obrata, ker je za dobrega kristjana čisto vseeno, ali je zemlja ploščata ali okrogla, ali se vrti naprej ali nazaj, tisto, kar je najpomembnejše je: ali veruješ v Jezusa Kristusa, ali pač ne veruješ. In če veruješ sprejemaš to, kar nam Jezus preko evangelija in Cerkve zapoveduje. Vse ostalo pa je nepomembno in nesmiselno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar