nedelja, 10. julij 2016

Česar polno je srce, to usta govore,


pravi pregovor. Zato za katoličana svet, življenjski pogoji v katerih živi ne morejo biti izgovor, opravičilo za nobeno zlo, slabost, »kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.«

Zato ugotavljam, da človek dela sebe in bližnje nesrečne, ker ima svoje srce polno neumnosti, nerealnih želja in hrepenenj, namesto, da bi imel srce polno Božje besede. In ker je nima zato ne more delati dobro. Večinoma ob razlagi prilike o usmiljenem Samarijanu slišimo, da duhovnik in levit nista hotela pomagati. Jaz pa pravim, da nista mogla pomagati. Kajti njuno srce je bilo tako polno lastnih in tujih želja, hrepenenj, pričakovanj, svetnih skrbi, da preprosto nista mogla pomagati. Samarijan pa je lahko popotniku izkazal usmiljenje, ker je bilo njegovo srce polno usmiljenja in dobrote.

Ko človek v svojem srcu nosi Besedo življenja, Jezusa Kristusa ima v sebi Boga. »Jezus Kristus je podoba nevidnega Boga.« In zato se tak človek ne vznemirja in ne plaši. Zaveda se velikega usmiljenja, ki mu ga Bog vsak dan izkazuje, sej je »s krvjo njegovega križa pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.« Pomirjen človek je bil Samarijan. In zato je v krizni situaciji lahko ustrezno ukrepal.

Ni komentarjev:

Objavite komentar