ponedeljek, 15. avgust 2016

Janez, Micka in Francka


Nekega dne Janez Mariji razlaga, kako je zaljubljen v Francko. Francka seveda o tem nima pojma. Toda takoj, ko Micka Francki razodene misli Janezovega srca, postane Francka najsrečnejši človek na tem svetu.

Janez je Bog, Marija je Marija, Francka pa naj bi bili mi vsi. In kako lepa je misel, da Bog potrebuje človeka, ker potrebuje nekoga, ki bi mu izkazal, pokazal svojo ljubezen. Še lepša pa je misel, da človek potrebuje Boga, ker vsak človek potrebuje nekoga, ki ga bo ljubil. Toda kaj dejansko to pomeni v praksi? Praktično to pomeni, da so torej »prinesli skrinjo Božjo in jo postavili sredi šotora.«

Marija je ta skrinja Božja. V svoje telo je sprejela Božjega Duha in po Njem se je v njenem telesu učlovečil Božji Sin. Ona ga ni ljubosumno zadržala zase, temveč ga je naprej posredovala. Marija nas vabi, da po njenem zgledu postanemo skrinja Božja. To pomeni sprejeti Božjo ljubezen. Da se zavedaš, da v svojem življenju in svojem srcu hraniš Boga.

Ni dovolj samo lepa misel: 'da Gospod, verujem, ljubim in upam'. Beseda, misel še nič pomeni, kakor pravi pregovor: Pot v pekel je tlakovana z lepimi mislimi in sklepi, kajti »blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Marija ni samo rekla »da« in potem živela po svoje. Ampak Marija je živela, in zato ni umrla, temveč zaspala. Kajti »smrt kje je tvoja zmaga?« Pri tistemu, ki ga Bog ljubi in ki sprejema Božjo ljubezen, smrt, sovraštvo, zamere, zlobnost, ne more zmagati.

Prinesti skrinjo Božjo v svoje življenje torej pomeni, da poslušamo zgled Marijinega življenja, ki nam govori: Bog te ljubi. Marija uslišuje, ker nas Bog ljubi. In če smo normalni, nas bo prevzelo veselje, kakor je prevzelo veselje Francko, ko ji je Micka povedala, da jo Janez ljubi. In to dejstvo je naša zmaga. Lahko padajo »ušpičene prekle iz neba« mi smo srečni, ker vemo da nas Bog ljubi, zato »Hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar