sobota, 06. avgust 2016

Spomin

Spomin je zelo nezanesljiva zadeva, celo ob dokumentiranih virih. Angleška kraljica Viktorija (1819-1901) je celo življenje pisala dnevnik, ohranjenih je več kot 700 zvezkov njenih spominov. Toda do smrti svoje matere (+1861) je mislila, da jo mati ni marala in da je imela zato zelo nesrečno otroštvo. Toda, ko je odkrila dnevnik svoje mame je bila osupnjena nad dejstvom, da jo je njena mati v bistvu imela zelo rada, čeprav ji to ni pokazala in da je imela kljub vsemu zelo srečno otroštvo, v primerjavi z ostalimi. In da je njena mati, vse kar je počela, počela v njen blagor.

Tako tudi mi pozabljamo, da npr. zadnjih 80 let nimamo zunanjega sovražnika (vojne), blaginja 100 % presega blaginjo naših (starih) staršev. Da se je naše življenje tako spremenilo, da živimo znanstveno fantastiko svojih staršev. Tudi kar se tiče Boga in vere. II. vatikanski koncil je odprl vrata cerkva. Če se je še pred 100 leti neki župnik v Ribnici hvalil, da v enem letu ni podelil niti ene odveze, pa lahko danes rečemo, da toliko možnosti, kakor jo imamo mi, že naši starši niso imeli. Cerkev se spreminja in se prilagaja svojim vernikom, včasih celo potepta lastna pravila, da bi se le ljudje dobro imeli. Inštitucije, takšne in drugačne so nas razvadile, do te mere, da ko je vreča enkrat prazna godrnjamo, stokamo, se pritožujemo, obtožujemo. Nekateri postanejo celo panični, obupani, postane jih strah. To je običajna reakcija za običajne ljudi, nenavadno pa za katoličana, saj katoličan ni kot običajen človek.

Običajni ljudje bodo za svoje frustracije poiskali grešnega kozla in tako za nekaj časa pomirili svoje občutke in čustva. Za nekaj časa, ker bo grešni kozel prej ali slej ’crknil’ in potrebovali bodo novega. Mi katoličani, pa smo posebni ljudje. Mi ne potrebujemo grešnega kozla, kajti Jezus je na križ ponesel vse grehe in slabosti, vse vzroke in posledice od začetkov sveta, do konca sveta. Zato se skoraj vsak dan, skoraj na vseh oltarjih sveta daruje nekrvava daritev – daritev svete maše.

Toda mi pozabljamo, kaj imamo, kot Adam in Eva, ki sta imela na voljo cel raj, toda hotela sta še tisto drevo. Kot kralj David, ki je bil uspešen kralj, imel cel harem žena, toda ne, on je posegel še po ubogi Betsabeji. Toda kdor pozablja na bistvo, bo izgubil še tisto, kar je imel (prim. Mt 13,12). Mi smo tisti, ki se izgubimo izpred Njegovih oči, največkrat zaradi strahu, ker je naša vera prešibka, da bi preprosto zaupali in verovali.

Strah je največji sovražnik vere. In za vero je bistvena samo ena stvar: molitev in zakramenti. Vse kar se ostalega dogaja je zgolj in samo dopolnilna dejavnost, ki nam lahko vero približa ali pa tudi ne. Odvisno ali je to stvar naše pobožnosti ali pa zgolj zato, da se nekaj »dogaja«. Toda te obrobne zadeve nam lahko tako zameglijo pogled, da pozabimo na bistvene. Tako postajamo podobni kraljici Viktoriji, ki je polovico svojega življenja živela v napačni miselnosti, da jo mati ni imela rada, dokler ni odkrila njenega dnevnika.

Toda tisto, kar je bistveno se dogaja. Vsak dan. Redkokdaj se zgodi, da katoličan ne dobi tistega, kar njegovo fizično in duhovno življenje najbolj potrebuje – Jezusa Kristusa. Zato je za našo vero zelo pomembno, da molimo. Kajti molitev je spominjanje, na Boga, ki usmiljen in dobrotljiv.

Poznam gospo, ki je trideset let molila za svojega sina, ki je bil sicer krščen, živel pa nasprotno. Ta gospa je bila sveta Monika, sin za katerega pa je molila pa je sveti Avguštin: škof in cerkveni učitelj.

Neki gospod se je v pol leta spremenil iz uspešnega poslovneža v 100 % invalida na vozičku. Imel je štiri odraščajoče otroke. Njegova žena ni vrgla puške v koruzo. Poleg tega, da je morala vzdrževati štiri otroke, voziti moža na takšne in drugačne operacije in preglede. Nikoli, ampak res nikoli niso manjkali pri nedeljski maši. Ko se je možu stanje izboljšalo, so ga celo pripeljali na vozičku, pa naj bo padal sneg ali dež. Šest let je trajala njihova agonija, toda šest let je duhovnik vsak ponedeljek po maši odprl tabernakelj in vsi smo molili preprosto molitev. Gospod bo sicer do konca življenja prizadet, toda po šestih letih ni več "rastlinica".

Verniki so sposobni protestirati pred porodnišnico, na škofiji, povsod, niso pa sposobni klečati pred tabernakljem. Kajti Jezus v tabernaklju je naša »knjiga pritožb in pohval.« Iskreno poglejmo: koliko jih bo šlo, molit in prosit za sosede s katerimi so morda v sporu, za duhovnika, ko ne bo izpolnil vseh pričakovanj, za svoje otroke, za tolažbo ob bolezni in smrti, za rešitev v neizhodni situaciji? Koliko jih bo Bogu reklo preprosto: hvala

Ko bodo župnijske cerkeve postale romarski kraji za vsakega izmed faranov, lahko pričakujemo, da se bo izboljšala tudi »dopolnilna dejavnost.« Dokler pa bomo svoje srčne bolečine izlivali povsod drugod, pa kaj drugega kot brcati v temo ne moremo. Kaj mislite, zakaj so Brezje, Lurd, Fatima kraji milosti in uslišanja? Ker se tam veliko moli. Pa je Jezus v tamkajšnjih tabernakljih isti, kakor v vsaki župnijski cerkvi. Poizkusimo se spomniti, kaj vse imamo, ne samo to, česa nimamo. Poizkusimo obuditi hvaležnost Bogu, ker nas kljub naših nenehnim žalitvam ne pozablja, kot ni pozabil na Adama in Evo, kralja Davida. Ne bodimo podobni kraljici Viktoriji, ki se je zavedla kaj ima, šele potem, ko je to izgubila, temveč bodimo podobni sveti Moniki, ki se ni naveličala moliti in prositi in celo uživala sad svoje molitve – svojega sina s škofovsko palico v roki.

Ni komentarjev:

Objavite komentar