četrtek, 06. oktober 2016

Tip-top


Ko nekoga pričakujemo: obiske in podobno, je v človekovi naravi, da se na to pripravimo: morda da počistimo domove, spečemo pecivo in podobno. Trudimo se, da bi bil naš dom tip-top ob obisku. Tej pripravi lahko rečemo tudi odpoved, saj se konec koncev odpovemo prahu, umazaniji, lastnemu času in sredstvom, vse, da bi bilo naše gostoljubje popolno.

Nekaj podobnega je storil sveti Bruno, ki se ga danes spominjamo v Katoliški Cerkvi, sveti Bruno ustanovitelj kartuzijanov. Zapustil je službo visokega cerkvenega dostojanstvenika, z vsemi ugodnostmi in privilegiji vred. Ter se s skupno somišljenikov umaknil v takrat nedostopno in zapuščeno pokrajino v okolici Grenobla v Franciji. Zakaj je to storil? Iz istega čustva, ki nas žene, da ob pričakovanju gosta, ki nam nekaj pomeni, naredimo, da so naši domovi tipi-top.

Vprašanje, ki sledi je ali moramo torej tudi mi vse zapustiti in se umakniti v nedostopne in zapuščene kraje, da bi se srečali z Jezusom? Na nek način da in to smo na nek način že storili. Mar se mož in žena, ne odpovesta marsikateri ambiciji in želji, ko skleneta zakon in začneta skupno življenje. In še več odpovedi imata, ko si ustvarita družino. Ali pa, ko si služite vsakdanji kruh v službi, mar ni cel kup različnih odpovedi? Ali pa šolarji in študenti, oni se tudi odpovedujejo, zato da lahko sedijo za študijsko mizo.

Sveti Bruno je vedel: za nekaj končno lepega in dobrega je odpoved nujna. In to kar je najbolj končno lepega in dobrega je seveda ljubezen. Ljubezen pa ne pride od danes na jutri, temveč jo je potrebno pričakovati in biti pripravljen, »zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Bodisi On osebno, ali pa preko posrednika: ljubljene osebe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar