nedelja, 16. oktober 2016

Zakaj bi molili, zakaj bi prosili?


Ne zaničujmo molitve, ker »ko je Mojzes držal roke k višku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amalek.« Kajti ko je Mojzes držal roke k višku, pomeni, da je molil, z razširjenimi rokami je želel z nebes privleči Božji blagoslov na zemljo. Ne samo zase, temveč predvsem za svoje ljudstvo.

Zato apostol Pavel poziva vse tiste, ki molijo, ki se trudijo živeti evangeliji: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« Tisti, ki moli oznanja vero v Jezusa Kristusa, tisti ki moli prepričuje, včasih graja, s svojim zgledom spodbuja. Kajti molitev je dejanje potrpežljivosti. Molimo zase in molimo za druge in Bog bo pomagal. Bog bo uslišal, kajti če je krivičen sodnik pomagal vdovi, ki ga je nadlegovala, pa »Bog ne bo pomagal svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu.«

Nadlegujte Boga, s svojimi molitvami in prošnjami. Zato je najodličnejša prošnja in molitev sveta maša, nato so različne pobožnosti, nato je en Očenaš in Zdrava Marija zjutraj, pa malce zvečer, pa morda čez cel dan, pa imamo eno desetko rožnega venca. Ker če ne bomo molili, če ne bomo prosili, če Boga ne bomo nadlegovali s svojimi prošnjam in molitvami, se resnično lahko vprašamo: »ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Kajti prvo in najpomembnejše dejanje vere niso oratoriji, niso obiski svetih treh kraljev, niso buče za vse svete, temveč molitev. Ker kdor je veren moli, kdor ni veren pač ne moli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar