sreda, 02. november 2016

Smrt


S koncem liturgičnega leta se lahko dotaknemo tudi bolj občutljive teme, ki pa je realnost naših življenj, to je smrt. Smrt je tako naravna, kot je naravno rojstvo. Zato Cerkev raz

Smrt je boleča zadeva, kakor je po eni strani boleče rojstvo. Večinoma se dojenčki ne prismehljajo na ta svet, običajno mame ne vriskajo ob porodu in velikokrat očetje omedlevajo ob krvi, ki pri porodu tudi teče. Kot pri Jezusu na križu. In to kar je vidno in čutno nas seveda straši, ter v nas vzbuja nelagodje. In kar je pri smrti še najbolj kruto: za marsikatero mamo je prvi porod grozljivka, toda vsak naslednji je prav gotovo lažji, saj ve kaj jo čaka in se na to lahko pripravi. Toda smrt je enkraten dogodek. Ni možnosti ponavljanja, popravljanja ali izboljšav. Zato je na nek način celotno človekovo življenje priprava na smrt. Saj v trenutku ko se rodimo, začnemo tudi umirati.

Tako nas sveti Janeza Damaščan, opominja, ko pravi o padlih angelih (hudiču) »Po padcu zanje ni kesanja, kakor ni kesanja za ljudi po smrti.« Poskrbimo zato, da bomo ob smrti šli naravnost v nebesa, da se ne bomo slučajno zaustavili v vicah ali Bog ne daj v peklu. Škoda je vsakega človeškega življenja, škoda je vseh dobrih del, vsega truda, trpljenja pokojnega, da bi zaradi poslednje malomarnosti bližnjih, bilo vse skupaj izgubljeno. Kajti v peklu je dejansko vse izgubljeno, v vicah je morda še malce upanja, samo v nebesih, lahko živimo polnost svojega življenja. Kesajmo se že v tem življenju, poskušajmo živeti, če smo Katoličani, po nauku Cerkve, v rednem prejemanju zakramentov. Kajti nikoli ne veš, kdaj pride tista ura smrti. In ob smrti brez svete popotnice, ali bolniškega maziljenja ali vsaj odveze, vse zvonjenje, vse kropljenje, lahko kasneje grob obložen z zlatom ali marmorjem, to duše ne bo rešilo. Zvoni zato, da nas žive spomni, da molimo za mrtve in obenem opomni, da smo tudi mi na tej poti. Kajti dušo lahko reši samo Božje usmiljenje, ki ga roti naša vztrajna molitev.

In končno, če nas ne gane rotenje Cerkve, naj nas gane vsaj ljubezen naših bližnjih, ki morda še verujejo, in s tem še upajo, da bodo z nami živeli večno in srečno življenje v nebesih. Nasprotje ljubezni namreč ni sovraštvo, temveč sebičnost. In sebično je, da ne privoščiš nekomu, ki te ljubi, spoštuje, da bi s teboj živel, ne samo na tem svetu, temveč večno življenje v nebeškem kraljestvu, kjer ni bolečine, kjer ni žalosti, temveč večno veselje in radost.
ume smrt svojih vernikov, kot rojstvo za nebesa. Ker je to bi
stvo naše vere: da je Jezus Kristus Božji Sin vstal od mrtvih. Ni bistvo naše vere samo Jezusovo rojstvo, tudi niso samo čudeži in vse lepe stvari, ki jih je Jezus naredil. Temveč Jezusovo vstajenje od mrtvih, ker je naše življenje in življenje naših bližnjih preveč dragoceno, da bi preprosto strohnelo v zemlji oziroma kakor je danes moderno bilo upepeljeno v peči.

Ni komentarjev:

Objavite komentar