petek, 02. december 2016

Davidov sin usmili se nas


petek, 1. adventnega tedna

V končni fazi se nam v življenju dogaja tako dvema slepima iz današnjega evangelija: po njuni veri. Kar verujemo, to se nam dogaja. Nič več, nič manj. Vse je odvisno od naše vere. Vera pa je moč, možnost, priložnost, da gremo za Jezusom in vzklikamo: »Davidov sin, usmili se naju.«

Če se želimo potopiti v mir Božičnega jutra, potem moramo v adventnem času iti za Jezusom in s svojimi dejanji vztrajno klicati: »Davidov sin, usmili se me?« Kako to storimo? Če nas na primer vznemirjajo večerna poročila, jih pač ne gledamo. Če vemo, da nas bo določena oseba vznemirila jo pred srečanjem blagoslovimo. Če vemo, da nam pečen piščanec pol ure pred spanjem obleži v želodcu, ga pač ne jemo. In tako dalje.

S takimi dejanji pripravljamo hodimo za Jezusom, mu kličemo naj se nas usmili. Še več, s takšnimi in podobnimi dejanji pripravljamo prostor za Gospoda. S tem, ko se odrekamo nemiru tega sveta postajamo ponižni in ubogi, postajamo jaslice, saj se bodo le »ponižni veselili v Gospodu in najubožnejši se bodo radovali nad Izraelovim Svetim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar