nedelja, 12. februar 2017

Dobra volja

Modri Sirah nam danes govori o dobri volji. Želi nas opozoriti na zelo pomembno dejstvo, da niso stroji, ki bi delovali rutinsko, kakor za tekočim trakom, temveč smo mi sami odgovorni za to, ali bomo blagoslovljeni v življenju ali pač ne. Kajti volja pomeni hoteti. Dobra volja pa dobro hoteti. Če izhajamo iz bistva, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, izhajamo iz dejstva, da je Bog dober, to se pravi, da je vsak človek v svojem bistvu dober. Ter zato je lahko človekova volja dobra. Iz tega bistva izhaja tudi sveti Avguštin, ko poudarja, da je »Zlo pomanjkanje dobrega.« Tako ima človek na izbiro: dobro hoteti, slabo hoteti, imeti dobro voljo ali pa slabo voljo. Ko naredimo nekaj s slabo voljo ima to popolnoma drugačne rezultate, kakor takrat, ko to naredimo z dobro voljo. In slaba volja nastopi takrat, ko s svojim načinom življenja, mišljenja, govorjenja dopustimo, za se dobro umakne.

O dobri volji govori Jožef Schrhvers iz reda Redemptoritev, ki je izšla v knjižici leta 1966. Takole pravi:

»Da se duša posveti, ji je treba samo dobre volje, iskrene volje. Da se ohrani nedotaknjeno in jo bolj in bolj okrepi, za tem mora v življenju neprestano iti. Dobra, iskrena volja, je rekel sv. Albert Veliki, nadomešča vse in je nad vse. Iskrena volja predaje s prav preprostim dejanjem ljubezni vsega človeka Bogu. Preteklost prepušča njegovi usmiljenosti, prihodnost prepušča njegovi dobrohotnosti, pridržuje si samo sedanjost, da jo posveti. Dobra volja je obračanje vsega človeka Bogu, preusmerjanje vseh zmožnosti k njemu, obnavljanje skladnosti med stvarjo in Stvarnikom, zaupno vračanje otroka k nebeškemu Očetu. Je plemenita odločitev duše, posvetiti se slavi Boga in Gospoda, ter delati dobro bližnjemu kakor le more. Pomeni popolnoma se odpovedati vsemu, kar se ne ujema z božjim redom, opustiti vse iskanje sebe, docela sebe pozabiti in se s seboj nič ne ukvarjati. Ta dobra volja ostaja neokrnjena v suhoti in bednosti kakor v utehi in izobilju, v motnji ni nemiru, kakor v miru in pokojnosti, v oviri in raznovrstnosti opravkov kakor v sladkosti in nemotenosti premišljevanja. Dejanje volje je preprost polet srca, ki se vsega preda, je voljno sprejeti vse, trpeti vse, izpolniti vse, brž ko se mu pokaže da Bog hoče.

Dobra volja ostaja iskrena kljub slabostim in nestalnostim duše, kljub malim kratkotrajnim grehom, kljub ponovnim napadom samoljubnosti. Duša se ne posveti v enem dnevu. V ta namen nam je dano celo življenje. Dobra volja ni odvisna od živosti domišljije, od bistrosti razuma, od naravnih sposobnosti, ki jih daje bogastvo, položaj ali rod. To je čisto duhovno dejanje svobodne volje, preprost vzdig k Bogu, ljubeč pogled k njemu, zmožen ga je vsak človek, kateri ima svobodno voljo in ga podpira milost. Svetost je dostopna vsem dušam. Da jo doseže, je dovolj, da Boga ljubi in da to ljubezen vlaga v dejanja življenja. In kdo ne more ljubiti? Ljubezen je dihanje duše. Če duša le hoče, vsako njeno diejanje pritegne Bog vanjo in jo potopi v Boga.

Če je duša dala Bogu svojo voljo, je s tem pri delu posvečenja svoj del že opravila. Jezus poskrbi za vse drugo. Brž ko se je duša odločila ljubiti Boga, ji vse služi v dobro: Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, pravi apostol Pavel. V Božji roki so vse stvari žive in delavne. Vse so bile ustvarjene zato, da bi se duše posvečevale. Vse je vaše, je govoril apostol Korinačnom, vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji (1 Kor 3,23) Božje delovanje sega v vse dogodke in daje, da služijo njegovim božjim namenom; deluje skozi vse veke. Zato ljubimo torej našega Boga, ljubimo ga v vseh stvareh, v vsakem dogodku. Nimamo na svetu spolniti drugih nalog. Ustvarjeni smo zato, da bi ljubili. Prepuščamo Očetu v nebesih, da nam v dobro vse poskrbi in vse uredi. Naša stvar pa je, da ga razveseljujemo s preprostostjo svoje ljubezni. Noče od na ne zaskrbljenosti ne nepokoja. Dovolj je moder in dober, da nam priskrbi vsega, česar nam je treba; njega žeja samo po našem srcu. Kaj je treba, da skoraj vse duše tratijo svoje moči s tem, da iščejo svetost povsod tam, kjer je ni in pozabljajo poglobiti se v svoje srce, kje njih Bog biva. Da bi našo dobro voljo podpiral in jo nenehno utrjeval, da bi jo v njeni slabosti krepil in ozdravljal njene bede, nam je Bog dal svojega lastnega Sina.«

Da bi ohranjali dobro voljo nam p. Jožef priporoča naslednje: »Trpeti je delež vsakogar na svetu; zaradi tega je Gospod iz trpljenja naredil prav dober pripomoček za posvečenje. Da zanetimo v duši ogenj ljubezni, za to ni boljšega lesa, kakor je les križa je govorila sestra Elizabeta sv. Trojice. Zato je hvale vredno križe ljubiti, ni pa pametno na svojo pot jih natrositi, če Bog sam za to ne poskrbi. Dovolj bridko nam je že dati se pribiti na tiste, ki nam jih sam Bog pošilja. Čemu si brez potrebe delati nove težave in si izmišljati ovire tam, kjer je pot k svetosti gladka?

Ena od najtežji stvari je nestanovitnost. Danes smo kakor ogenj, jutri kakor led. Življenje zaporedje vtisov, nekateri so prijetni, nekateri so mučni. Danes molim, kakor svetnik, jutri pa sem že poln suhote in mlačnosti. Naj se zaradi tega vznemirjam? To vedno menjavanje nam delovanje volje ne zavira, nič ne zmanjšuje iskrenosti, le sladkosti njegove edinosti z Bogom za zdaj ni. Tudi v naravi so značilna menjavanja letnih časov, obdobij suše in dežja. Sadno drevje cele dolge mesece ostaja brez listja in je kakor brez življenja, potem pa se sok po vejah zopet pretaka, veje so polne cvetja in sadežev.

Skrivnost, kako se nikdar ne vznemirjati je v tem, da se glede vsega prepustimo skrbi Gospoda Boga, da se nič ne vtikamo v to, kar je njegovo delo in da sredi vseh teh telesnih sprememb ostanemo vsaj v volji srčni in spokojni. Zato marsikatera duša pravi: »Gospod se mi je odmaknil, nikoli ne bom vsa njegova, le preveč sem ga žalila.« To so trenutki, ki nas ne smejo preveč vznemirjati. Včasih nam obilje opravkov, nasprotovanje ljudi, ter ovire in neuspehi kvarijo pravo ubranost in nas spravljajo v žalost in potrtost.

Potrpimo sami s seboj, odložimo odločitve na pozneje, saj bi jih utegnila prevzeti grenkoba strasti, ter poskrbimo za potrebni telesni počitek; pustimo naj se oblaki, zbrani na našem obzorju razblinijo. Takšni občutki ne prihajajo ne od Boga ne od hudiča, ampak od naravne slabosti človeka. Bog jih dopušča, hudič jih lahko izrablja, človek pa jih odpravlja s tem, da pravilno razume, da ima v duhovnem življenju odločilno vlogo dobra volja. Dobro hoteti, dobro želeti, četudi je vse na okoli na videz slabo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar