nedelja, 05. februar 2017

Tretja generacija


je tista, ki je vedno najbolj problematična. Prva generacija je generacija, ki živi in dela skupaj s svojim ustanoviteljem. Druga generacija želi ponosno ohraniti trud prve generacije. Tretja generacija pa je tista, ki sicer približno ve, ampak tudi to kar ve preoblikuje po svojih željah in potrebah in začne komplicirati, kjer je to najmanj potrebno. Tretja generacija ima o vzroku zgolj neke romantične predstave.

In največji problem, dilema tretje pokoncilske generacije (1962-1965) se kaže v stavku: »Sem katoličan, a obenem nisem katoličan.« Drugi vatikanski koncil je dobro prevetril Katoliško Cerkev. Želel je približati bogoslužje Boga ljudem, da bi ljudje lažje Bogu-služili. Posodobiti zastarele oblike pastorale, ki so resnici povedano ostale take, kakor pred letom 1962, samo celofan se je zamenjal. Kontemplacija je postala drugorazredna tema, povzdignjena je bila akcija. Akcija tako v bogoslužju, kakor v oznanjevanju. Toda prva generacija je še vedela, zakaj je potrebna akcija. Druga generacija je postavila akcijo. Tretja generacija pa je popolnoma pozabila na kontemplacijo. In ker akcija prej ali slej zvodeni, ker se ljudje akcije prej ali slej naveličajo, je potrebno vedno znova izumljati neke nove akcije. In tako postane akcija, zaradi akcije same, da akcija ne bi slučajno propadla in bi se Bog ne daj vrnili nazaj v čas kontemplacije vseh ostalih koncilov izpred leta 1962.

Sem katoličan, dokler sem aktiven katoličan, dokler prirejam in se udeležujem raznih »katoliških« prireditev in organizacij. Vse je katoliško od političnih strank tja preko raznih skupinic znotraj Cerkve, do Karitasa, skavtov, neokatehumenov, itd. In višek vsega so razne kateheze in duhovne vaje, pri katerih pa je seveda najbolj pomembno to, da z različnimi akcijami zadostimo svojim »verskim čustvom«.

Nisem pa katoličan, ko je potrebno delati, se aktivirati pri tisti najbolj bistveni zadevi, zaradi katere se katoličani od leta 0 dalje razlikujemo od vseh ostalih religij: v Jezusovi navzočnosti v svetih zakramentih, ki pač posledično zahtevajo nenehno spreobračanje. To je bistvena aktivnost katoličana. Kjer se mora najprej angažirati. Najprej so zakramenti in vse ostale stvari so zaradi zakramentov. Iz zakramentov naj bi različne dejavnosti izhajale in k zakramentom naj bi se vračale. Prva generacija izhaja iz bistva. Druga generacija se z različnimi obrobnimi, dodatnimi dejavnostmi želi približati bistvu. Tretja generacija pozabi na bistvo in se ukvarja zgolj z obrobnimi, dodatnimi, pomožnimi dejavnostmi.

Prva generacija želi približati Jezusa Kristusa. Druga generacija ustanavlja razne skupine, prireja dejavnosti, da bi se trud prve generacije ohranil. Tretja generacija pa se ukvarja sama s seboj. In ker se ukvarja sama s seboj, se v nekakšnem Vidovem plesu ziblje proti prepadu in propadu. In kar je najbolj tragično: vsak opomin in spomin na prvo generacijo jemljejo kot zlo, kot nerganje, postavljanje ovir njihovi, njim tako ljubi akciji.

Ni komentarjev:

Objavite komentar