nedelja, 26. marec 2017

Goli post

Potrditev telesa v molitvi in postu zapečati tudi moč njegove golote. Duhovne rodovitnosti telesu ne dajejo številni pripomočki, s katerimi bi se lahko podprli. Gregor Veliki je dejal, da hudič kot čisti duh ne potrebuje materialnih bogastev in nam jih z lahkim srcem prepušča. S svojo darežljivostjo nam nastavlja še več zank. Preko naših posestev nas ima lažje v oblasti. S stvarmi, na katere smo navezani, nas lahko drži na povodcu. Odpoved je torej najboljši duhovni ščit. Golota naš najtrdnejši oklep. Kakor mladi David v Terebintovi dolini, ki si je snel težko Savlovo opravo in Goljata izzval na edinstveni boj, moramo tudi mi sneti pretežko orožje in opravo: »Duhovi zla na tem svetu nimajo ničesar v lasti. Z golimi bitji se moramo boriti goli. Kajti če se oblečen človek hoče boriti z golim človekom, ga bo ta lahko hitro vrgel na tla, ker ga je lahko zagrabiti. In kaj so vse zemeljske dobrine drugega kot obleka za telo? Tisti, ki se želi bojevati s hudičem, naj zato odvrže svojo obleko, da ne bi podlegel.« Vendar Gregor takoj zatem opozori: »Ni dovolj, da se odrečemo temu, kar je naše. Moramo se odreši tudi samemu sebi.«

Če pa se nad svojo goloto prevzamemo kakor prvaki v postu, ki prezirajo svoje brate, ki niso tako nadarjeni za askezo, postanemo podobni kači, o kateri Geneza pravi, da je bila bolj gola kakor vse živali na polju. Biti gol, da bi se bojevali proti golemu demonu, je hkrati zahteva in preizkušnja. Ko vzamemo enako orožje, tvegamo, da nas bo speljal na svoj teren. Golota mora zato doseči stopnjo razlastitve, ki je, kot pravi Frančišek Saleški: »Vse stvari predati v roke našemu Gospodu, da jih uporabi, kakor ga je volja in mu služiti tako z njimi kot tudi brez njih.

Spomnimo se, da je Jezus svoj apostolat opravljal s preprosto navzočnostjo Telesa v suknji iz enega kosa. V tveganih časih digitalnega oznanjevanja in širokopasovnega občestva je treba bolj kot kdaj koli prej vztrajati na pomenu in stalni izvirnosti fizične bližine v najvišjem duhovnem redu. To ne pomeni, da je treba prezirati knjige, časopise, predavanja, večpredstavnost, velike produkcije. Treba je razumeti, da so ta težka sredstva učinkovita, kadar hočemo prodati izdelek, a niso uporabna za pričevanje vere. O ljubezni je bolje pridigati s telesno bližino, brez zaslonov. Če je množična propaganda silno učinkovita, ko gre za razširjanje sovražnih sloganov, je popolnoma nemočna, kadar želimo srečati osebo v njeni navzočnosti, ki ni nobeni drugi enaka.

Poleg tega moramo verjeti, da nas je za najboljšo možno občestvo Stvarnik opremil s telesom, očmi, rokami, usti in vsem, kar je potrebno, da lahko preidemo k bistvenemu. Če bi bila mobilna telefonija nekaj najboljšega v tem redu, smo lahko prepričani, da bi na opremil z močjo telepatije. Vendar ni tako. Samo s praznimi rokami lahko objamemo brata. Samo gole dlani imajo moč, da ga pobožajo po licu. In naša usta se morajo odmakniti od megafona, če hočejo sprejeti poljub. Popolni model sporazumevanja najdemo v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred njim poklekne skesan človek. Nemogoče se je spovedati preko telefona ali prejeti obhajilo preko internetne kamere. Najvišji Božji darovi zahtevajo posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok zadnjega, ubogega, zanemarjenega duhovnika.

Če je hudiča na nek način bolj strah Marije kot Boga, ker je zanj bolj žaljivo, da ga premaga mlado dekle kot Vsemogočni. Kako mora biti šele, ko ga premaga ne le bitje iz mesa in krvi, ampak nekdo, ki še brezmadežen ni, ki je čisto navaden grešnik, ubogi duhovnik, ki izgovarja svoje obrazce in po katerem Bog posreduje svojo milost? Hudič tega ne zdrži več. Ta kost se mu zatakne v grlu. Duhovništvo čez vse sovraži. Ta Božja moč, ki ga odžene prek telesa, ki mu ne bi dal prebite pare, to je nekaj strašnega! Njega, angela, ki ne pozna teže telesa, ki ne pozna kozmičnih omejitev časa in prostora, premaga majhen, star in trebušast gospod v cerkvi v Bogi vasi pri Šentvidu ob 18.47

In to je post, v čisto telesnem smislu. Gospod nas je ustvaril kot telesna in duhovna bitja. Naše telo, ni naš sovražnik, je zaveznik. Telesni post vzbudi duhovne moči. Kakor nam vidni zakrament podli nevidne milosti, tako nam telesna slabost podeli duhovno moč. Če bo razlog za post zgolj v neki novodobni miselnosti hujšanja ali očiščevanja, bo tak post propadel. Če pa bo gola daritev telesa za duhovni blagor, potem pa bo obrodil bogate duhovne sadove, ki pa se bolj ali manj kažejo tudi na telesu.



Navdihnjeno po knjigi: Vera demonov ali presežni ateizem, Družina, Ljubljana 2012

Ni komentarjev:

Objavite komentar