nedelja, 12. marec 2017

Intimni prostor


Kaj je bistvo posta? Morda borba? Že, vendar ne tako kot si mi borbo lahko predstavljamo. Saj apostol Pavel vendarle pravi: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,12). Apostol Pavel mimogrede razbije velik kliše. Boj ni toliko usmerjen proti mesu, kot proti duhovom. Toda kaj lahko ljudje storijo proti angelom? Tako dobri kot slabi imajo moč nad vsem, kar jim je po naravi nižje, se pravi ne nad našim duhom, ampak prav nad mesom. Telesa lahko obdelujejo do te mere, da jih zvijejo v nemogoče položaje. Vplivajo lahko na domišljijo in ustvarijo varljive in zmedene podobe, s katerimi lahko zastrupijo ali vznemirijo voljo. Hudobni duh izrablja naše telo, ki je po naravi dobro, a izvorno ranjeno ter zato lažje podleže manipulacijam. Tisti, ki vstopi v duhovni boj, lahko zato stori naslednjo napako: bojuje se lahko s svojim mesom, ne da bi videl roko, ki vleče niti. Misli lahko da je sam nesposoben, slab, nepopravljiv zaradi strasti, ki ga obsedajo ali podob, ki ga obtožujejo.

Zato Maksim Spoznavalec pravilno ugotavlja: »Boj s spomini je toliko težji od boja s stvarmi samimi, koliko je lažje grešiti v mislih kot z dejavnostjo.« Pred sovražnimi stvarmi lahko zbežim z lastnimi nogami, pred njimi zaprem oči, se zaprem vase in s tem najdem zatočišče. kaj pa lahko storim pred notranjimi podobami, ki mi povsod sledijo: Če bi zaprl oči, bi postale še hujše. Sektaši, ki verjamejo, da je nečistost samo zunaj, ga tako le bolje pripustijo v svoj zaprti krog. Zato je bolj kot vse potrebna Božja milost.

Milost pa ni odvisna od človeka, ampak je zastonjski dar ljubezni. V zameno ne želi prav ničesar in prav to je najtežje za nekoga, ki se za nekaj ima. Milost ne zahteva dejanja, ampak sprejetje, da Bog naredi v nas. Naš odgovor je v tem, da ne preprečimo svobodne Božje ljubezni, ki jo v nas prebudi. Ljubezen pa je izvir in vir molitve. Zaradi ljubezni molimo in molitev je naš odgovor na Božjo Ljubezen. To kar se dogaja med molitvijo pa je nova zaveza, ki jo vernik vedno znova obnavlja z Bogom.

Postni čas je torej borba duha proti duhu. Toda kaj ima s tem opraviti telesno odrekanje in mrtvinčenje? To se izraža v prošnji, ki jo naslavljajo veliki duhovniki pod križem: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« (Mt 27,42-43). Oni zahtevajo fizično, vidno znamenje Jezusovega Božanstva. Toda Jezus ne usliši njihove molitve, njihove prošnje, temveč je zadržan, še več, tudi nam se velikokrat skriva, ter nas ne usliši v naših prošnjah in molitvah. Vse to z namenom, da preprečuje, da bi oznanilo sprejeli zgolj kot neko vedenje, kot nek nauk, temveč kot življenje. Pri razodetju ne gre za nauk, ki ga je treba posredovati, ampak za zavezo, ki jo je treba zaživeti. Ker hudič noče nič slišati glede zaveze, želi vero spraviti na bodisi na čisti moralizem telesa, bodisi na togo dogmatiko duha, samo da ne pride do srečanja.

Zato se Jezus razodeva skozi skrivnosti. Ni prišel predlagat popolne teorije, ki bi bila zunaj naših src. Za nas ne sme biti bolj modrec kot prijatelj – v tem je najvišja, podžgana z ljubeznijo. Zato dovoli da ga iščemo. Zaveza Večnega z dušo terja neusahljivo željo in zasebnost poročne sobe. Kajti um lahko prisilimo, srca pa ne. In iskanje Jezusa, zatekanje v poročno sobo, odhod v samoten kraj je samo bistvo postnega časa.

Postni čas je torej po eni strani borba duha, po drugi strani pa je ustvarjanje fizičnega intimnega prostora, ki se imenuje vernikovo življenje, ker življenje ni samo nekaj duhovnega, temveč tudi nekaj fizičnega. Ker Jezusovo vstajenje od mrtvih ni zgolj duhovno, temveč je tudi fizično. Ker je človek enost duha in telesa. Ker je Cerkev Kristusovo telo. Je prostor in čas, kjer duša pridobiva milosti, ki so potrebne za vstajenje od mrtvih. Križev pot od Getsemanija do Golgote je Jezusovo fizično ustvarjanje prostora in časa, v katerem na velikonočno jutro dokončno premaga želo smrti, ki je bilo človeštvu zadano v Edenskem vrtu.

Navdihnjeno po knjigi: Veda demonov ali presežni ateizem, Družina, Ljubljana 2012

Ni komentarjev:

Objavite komentar