nedelja, 19. marec 2017

Milni mehurček


Ko vernik izgubi upanje, takrat se začne agonija. Kajti pekel pomeni zmotno verjeti, da si v raju. Takrat začne ustvarjati življenje v nekakšnem milnem mehurčku. Ustvari si svoje pogoje, določi svoje standarde, začne stvari razlagati malce po svoje, kakor tista Samarijanka v evangeliju: »Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da ga je treba častiti v Jeruzalemu.« Samarijani so si izbrali to goro, Judje Jeruzalem, vsak po svoje, kakor mu ustreza. Zato pa je tukaj Jezus in s tem postni čas, da se spravimo na realna tla, ter da ne samo začnemo častiti Boga, temveč tudi živeti »duhu in resnici.«

Resnica ni laž. Resnica ni neko virtualno življenje, iluzija, ki si jo človek ustvari, malik, ki ga časti. Resnica je realnost takšna kakršna je. Znamenje, da živimo v laži, iluziji je samopomilovanje, godrnjanje: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta?« Egipt je bil za Jude iluzija. V Egiptu so imeli vodo, imeli so hrano, hiše in delo. Toda bili so sužnji. Imeli so vse, ter obenem niso imeli nič.

Odrekanje, post nas mora očistiti iluzij spraviti na realna tla. Šele nato lahko, brez poniževanja ali samo pomilovanja, priznamo, da je Duh tisti ki oživlja, poživlja, posvečuje: »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« S postnimi dejanji naj bi se človek z oblakov spustil na zemljo, potegnil glavo iz peska, ter priznal, da je Jezus: »resnični odrešenik sveta.« Ko človek to prizna postane vernik. In s tem ko postane vernik, pridobi nekaj, kar temu svetu kronično primanjkuje, ter včasih celo sami Katoliški Cerkvi. In to je upanje.

Smisel velike noči je upanje. In smisel postnega časa je sprejeti veliko noč. Upanje pa ima lahko samo tisti, ki ne živi v neki iluziji, v nekem virtualnem svetu, kjer je vse kakor človek hoče, temveč ki živi v realni resničnosti današnjega dne, v miru z Bogom, ker ve, da smo »opravičeni iz vere.« In vera je upanje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar