nedelja, 19. marec 2017

Molitev in telo


Molitev ni samo nekaj duhovnega. Ni samo žrebanje molitvic, kakor da bi to bili nekakšni magični obrazci. Kajti tudi teža telesa v molitvi je nekaj, kar nasprotuje hudiču. Ker čeprav telo ne zadošča (in ves naravni red) za izpoved teologalne – to je teoretične vere, je vsaj potrebno, da se ta vera izkaže v daritvi. Človeka od angelov loči to, da lahko daruje svoje telo. Jezus to imenuje »svoj« križ s svojilnim zaimkov, ki hkrati pomeni razlastitev. V tem ranjenem svetu, ki je nasičen tudi z oholostjo, darovati se predpostavlja odpreti se in odpreti se predpostavlja trpeti. Daritev, ki je nedosegljiva celotni angelski hierarhiji, učencu ne pomeni drugega, kot da nosi svoj križ. Charles de Foucauld je zelo zgodaj prišel do spoznanja, da je naša veličina v razmerju do nebeških stvaritev v majhnosti trpnega telesa: »Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati… V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.«

Nauk je sam po sebi pretežaven. Če bi to težko ali preveč zlahka priznali, bi za nas pomenilo veliko nevarnost, da zapademo v dolorizem. Nujno ga je treba dopolniti z njegovim virom veselja. In tukaj imamo dogodek na gori Tabor. Šest dni po prejšnih besedah, v času, ki je bil potreben za stvarjenje sveta, nas spremenjenje usmeri k njegovi prenovi. Učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja jim želi podati smisel trpljenja, ki ni samo sebi namen, ampak je za raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Brez tega krščanskega hedonizma bi bilo telo – na največje demonovo veselje – samo grešni kozel. Potrebna je poklicanost telesa ka radosti, da bi lahko bilo odprto za križ in nenavezano na nezdravo udobje.

Toda ali ni nenavadno, da je pomanjkanje vere povezano s pomanjkanjem molitve in posta? Kakšna je povezava med tem, da preskočiš obrok in prestaviš goro? Jezus vztraja pri združitvi vere in telesa, ter iz spremenjenja izlušči praktično načelo: telo in molitev morata v učencu postati eno, če se hoče upreti demonu.

Post dejansko ni drugega kot sodelovanje telesa pri molitvi. Post je dejanje telesa in blaženih serafov in angelov ne posnema zato, da bi iz nas naredil čiste duhove, ampak ker nas skuša napraviti podobnega v tem, da bi kot oni darovali vso svojo bit: od najtanjšega roba svoje duše do zadnjega zavoja svojega drobovja. Gospod noče preziranja telesa niti bahavega spiritualizma. Zahteva pa, da poskrbimo za našo kožo, da napor skrijemo pot lepim in lahkotnim videzom: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18) Kdor se posti se mora odišaviti. Kdor dela pokoro, mora uporabljati kozmetiko. Trpinčenje ne sme biti smrtonosno ne za nas ne za druge. Takšna je osupljiva modrost Besede, ki je čar postala in ki še zdaleč ni podobna kakšni samomorilski anoreksiji.

Četudi posta ne bi izvajali z odrekanjem hrani, ta še vedno poudarja zahtevo po utelešeni molitvi. Molitev ni pobeg. Ko molimo za bolnega prijatelja, pomeni, da njegovo bolezen jemljemo resno in da smo pred njo doživeli svojo nemoč. Molitev ni zatočišče pred dejavnostjo, ampak je vir in višek urejenega dejanja, ki telesno zdravje usmerja tudi k svetosti duše. Zato je potrebna vključenost telesa, ki se daruje in trpi za druge: »Učlovečenje je zagotovilo, da nismo v svetu domišljije.«

Po knjigi: Vera demonov, Družina, Ljubljana 2012

Ni komentarjev:

Objavite komentar