nedelja, 12. marec 2017

Na visoko goro


V postnem času nas Jezus želi vzeti s seboj, kakor Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro na samo.« Vpenjanje na goro je lahko zelo težavno početje. V zgodovini odrešenja se je Bog vedno razodeval na samotnih, težko dostopnih krajih. Spomnimo se zgolj Mojzesa in gorečega grma v puščavi, Mojzesa in goro Sinaj, Elija v votlini in podobno. Tako je tudi postni čas, kakor naporno vzpenjanje na goro, zato se postimo, odrekamo, delamo dobra dela in seveda molimo. Če je to troje povezano, je lahko zelo naporno početje, vendar z določenim namenom.

Jezus je učence vzel na goro zato, da se je jim je razodel: »Vpričo njih se je spremenil.« Da bi učenci razumeli pomen velike noči in vstajenja od mrtvih, mora Jezus najprej utrditi izbrance in izbranci so vsi, ki se v postnem času upajo z Jezusom vzpeti na visoko goro. To pomeni vsi, ki si upajo postiti se, odrekati se za dobro bližnjega in v vsem tem naporu še moliti.

V postnem času je tako potrebno, da gremo »iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta, v deželo« postnega časa. To pomeni da zapustimo bivanjske vzorce, nahrbtnike in predsodke, ki nas v veliki meri ovirajo sprejeti dejstvo Jezusovega vstajenja od mrtvih. To sicer pomeni, da lahko trpimo, toda »oprti na Božjo moč.« Učenci niso šli sami na visoko goro, temveč v spremstvu Jezusa, kar konkretno pomeni v spremstvu svetih zakramentov. Zato ni nič nenavadnega, če v postnem času večkrat prejmemo odvezo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar