nedelja, 16. april 2017

Garažna vrata


Po izročilu je Marija Magdalena tista žena, kateri je Jezus največ odpustil in zato je ona prva, ki je prišla h grobu »in je videla, da je kamen odstranjen od groba« in to pomeni, da je grob prazen. Prazen grob pa s seboj prinaša tudi sporočilo, pomembno sporočilo, da tisto, kar tistega, kar je grob napolnilo ni več. Jezusovega mrtvega telesa, ki so ga ubili naši grehi ni več. Ostali so samo povoji, »ki so ležali tam.«

Mi v življenju še vidimo in bomo še videli v svojem ali pa v življenju svojih bližnjih tegobe in probleme, stiske in težave, žalosti in bolečine. To so tisti povoji, ki sta jih videla Simon Peter in oni učenec, ki ga je Jezus ljubil. Ampak tistega, ki so ga ovijali naši problemi in tegobe, stiske in težave, žalosti in bolečine, tistega ni več, ker ga je »Bog obudil tretji dan.« Še bo zlo na svetu, toda to zlo nima več moči nad nami.

Kajti po današnjem dnevu vemo, da »Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.« Povoji, posledice ostanejo, vendar bodo prej ali slej prepereli. Naše življenje pa z Jezusom vstaja v novo poveličano življenje. In to je sporočilo velike noči: da tam, kjer naši grehi, naše napake, naše slabosti zaprejo vhodna vrata, nam Bog odpre garažna vrata. Toda ali smo jih sposobni videti? Zato »postrgajte stari kvas, da boste novo telo, ker ste nekvašeni.«

Kakor potice ne moremo delati s starim kvasom, tako tudi svojega življenje ne moremo napraviti okusnega, če se bomo nenehno ozirali na prtičke in povoje. Kar je bilo je bilo. Bog ne kuha zamere, Bog nam ničesar ne očita. Mi smo povečini tisti, ki si domišljamo, da smo preveč grešni in nepopolni za Boga. »Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč darovan,« zato, da bi mi bili prosti krivde, da nas prtički in povoji ne bi zadrževali v naših grobovih. Temveč da bi vedno imeli upanje, da če si zapremo vhodna vrata in vsa okna, Bog pušča garažna vrata odprta. In ta vrata so zakramenti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar