nedelja, 02. april 2017

Kovač


Kovač je vzel kladivo. Vzel je tudi nekaj kosov železa, jih položil na delovni pult pred seboj, ter se jih, medtem, ko se je ogenj razvnemal, ogledoval. Ogledoval si je, kako bo te kose železa čim bolj izkoristil, da bo iz njih nastalo čim več žebljev. Med čakanjem so mu misli odplavale v namembnost žebljev, ki bodo nastali. Domišljal si je, kakšne čudovite zgradbe bodo Rimljani s pomočjo teh žebljev gradili. Kar nekakšen ponos ga je spreletel, ko je razmišljal, da bodo njegovi žeblji, da bo delo njegovih rok in njegovega potu uporabljeno za graditev in širitev Rimskega imperija. Ni vsak kovač dobavitelj rimske države.

Ko je opazil, da se Helios približuje polovici svojega dnevnega popotovanja, se je zdramil, ter urno začel obdelovati kovino. Ko se je Helios pripravljal, da bo izstopil iz svoje kočije, ter štafeto predal sestri luni je kovač pograbil žeblje narejene tistega dne, jih zavil v ovčjo kožo, ter odnesel v Herodovo palačo.

Urno je stopal čez Jeruzalemske ulice. Ni se kaj dosti oziral naokoli. Pač pa mu je vseeno pritegnila pozornost luč hiši bogatega judovskega trgovca, v dvorani, za katero so vsi pravili, da je ena najlepših v Jeruzalemu. Pomislil je: dan pred pasho se ti gostijo, namesto da bi se postili, se ti veselijo, namesto, da bi se pripravljali na največji dogodek judovske vere. Kasneje, mnogo let kasneje, ko je bil ogenj v kovačnici zgolj iluzija in ko je kladivo samevalo, ker ga kovačeve roke niso mogle več držati, se je lastnik kladiva spomnil, da je tistega četrtkovega večera šel mimo dvorane zadnje večerje.

Toda sedaj, se kovaču mudi, da odloži breme današnjega dneva, da se razveseli tistih trideset novčičev, ki bodo njemu in njegovi družini za nekaj časa omogočilo lepše življenje. Za en žebelj, en novčič.

Naslednje dne, ko se je ves Jeruzalem pripravljal na praznike je kovača zmotilo rjovenje, kričanje na jeruzalemskih ulicah: »Križaj ga! Križaj ga!« Radovednost mu ni dala miru, zato se je odpravil pogledat koga naj bi križali. Šel je za množico na Golgoto. Ni vedel komu kričijo, ni vedel zakaj kričijo. Pridružil se je množici in kričal skupaj z njimi. Množica pa menda ve zakaj in komu se kriči. Ko pridejo na Golgoto se prerine skozi množico in pretresen obstoji:

Mar stvarnik prepozna svoje stvarjenje? Seveda ga. In kovača je zelo presunilo, da žeblji, ki jih je prodal v Herodovo palačo niso bili uporabljeni za to, da bi gradili rimski imperij, temveč, da bi gradili Božje kraljestvo. Toda kovač tega takrat še ni vsega vedel, še ni vsega razumel. Videl je samo, da je delo včerajšnjega dne namesto, da bi pribilo tram na tram, pribilo roke in noge na križ.

Ponos da pomaga graditi rimski imperij se je spremenil v sram, da pomaga človeka pribijati na križ. Veselje, nad novčiči v mošnji, ki mu bodo kupili lažje življenje, je zamenjala žalost, ker so ti novčiči nekomu kupili smrt. Toda kovač tega takrat še ni vsega vedel, še ni vsega razumel.

Razumel je šele čez mnogo let, ko se iluzija človeškega Mesija porušila skupaj z Jeruzalemskim templjem. Razumel je šele takrat, ko se je preganjalec Savel spreobrnil v Pavla. Razumel je šele takrat, ko mu je nekdo povedal: »Tvoji žeblji so pripomogli k gradnji Nebeškega kraljestva. Hvala ti, ker se tega dejstva nisi ustrašil. Hvala ti ker si se spreobrnil in začel verovati.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar