nedelja, 02. april 2017

Ljubezen obuja


Najhujše ni to, da človek lahko v enem dnevu prekrši vse Božje, Cerkvene zapovedi in še kakšno več. Najhujše je to, da človek živi in dela brez ljubezni. Še živali poznajo nekakšno ljubezen ali spoštovanje do gospodarja, da prepoznajo njihov glas in za njimi capljajo. Človek pa ne prepozna ne glasu gospodarja, kaj šele glasu svojim prijateljev, sorodnikov, tistih, ki ga ljubijo. In ne prepoznavanje tega glasu nas zapira v grobove o katerih govori prerok Ezekiel: »vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« Bog nas bo povzdignil iz naših grobov. Toda kako?

Tako, kakor je Jezus obudil Lazarja. Jezus je ljubil Marto, Marijo in njunega brata Lazarja. Jezus je vzdrhtel in jokal zaradi Lazarjeve smrti. Ker Jezus ljubi in zato je lahko obudil Lazarja od mrtvih. Ljubezen obuja, sovraštvo ubija. Sovraštvo greha je Jezusa umorilo, ljubezen Boga Očeta, ga je obudilo od mrtvih.

Marija in Marta sta ljubili Lazarja in Jezusa. In ta ljubezen jima je vzbujala upanje in zaradi ljubezni, ter upanja sta verovali. In ta ljubezen je Lazarja obudila od mrtvih. Toda Jezus je moral izvedeti, da je Lazar bolan, Jezus mora izvedeti, da smo bolni, da smo zaprti v grobove. Temu je namenjen postni čas.

V postnem času Jezusu pošiljamo sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad je bolan.« S svojimi postnimi dejanji sporočamo Jezusu, da imamo tegobe, stiske, slabosti, težave, pa tudi grehe, slabe razvade in razvajenosti, ki nas zapirajo v grobove. Stiske, težave, slabosti in grehi nas dobesedno pokopavajo. Zato Jezusa vabimo, naj pride, ter nas vzame ven iz naših grobov.

Zato bratje in sestre pogumno še naprej s postnimi dejanji kličimo Jezusu, da smo v grobu, naj pride, naj nas Duh njegove ljubezni oživi, da bomo živeli, da bo po nas »poveličan Božji Sin,« to pomeni, da Jezusova smrt ni bila zaman.

Ni komentarjev:

Objavite komentar