petek, 14. april 2017

Proces prepuščanja


Da bi dosegli slavo vstajenja moramo iti skozi proces prepuščanja v Božje roke. Skorajda ni človeka, ki ne bi rad vsaj malo ukazoval, vodil, bil glavni, vsaj v svojem lastnem življenju, če ne že v tujem. Da ne govorimo o tem, da nam kdo drug dirigira in ukazuje v življenju. In če ni vse tako, kot smo si zamislili, izgubljamo svoj dušeni mir, mir srca, mirno, srečno in zdravo življenje.

Toda če želimo doseči mir srca, moramo iti po poti, ki ji pravimo križeva pot, pasijon. Jezus ni pretrpel pasijona sam od sebe. Res je da je dopustil, toda križ so mu naložili drugi. »Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh.« Jezus pa je to dopustil. Jezus si je pustil ukazovati od Boga Očeta, pustil se je voditi Pilatu, množici, ki ga je gonila na goro Golgoto. Pasijon, križeva pot je pot prepuščanja v Božje roke.

Ta pot, ta proces ni lahek. Toda da bi dosegli mir srca, Odrešenje, drugi poti ni, kakor ta, ki jo je prvi prehodil Jezus Kristus, kajti »čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti.« Ko prepuščamo svoje življenje, svoje stiske, tegobe, probleme v Božje roke, prav gotovo trpimo. Trpi naš napuh, ker se nam upira dejstvo, da nismo vsemogočni. Dejansko to prepuščanje imenujemo poslušnost. Na primer: poslušnost Božjih in Cerkvenim zapovedim. Poslušnost nadrejenim, staršem, predstojnikom, čeprav je ta lahko izven naših standardov. In Pilat, ter Kajfa, dekla, množica je bila za Jezusa izven vseh standardov, toda bil jim je poslušen. Popolnoma se je prepustil njihovih rokam, da so ga premetavale sem ter tja po Jeruzalemu. In je tako »dosegel popolnost.« Popolnost vstajenja na velikonočno jutro.

Zato prepustimo svoje življenje v Božje roke. Naredimo tisto in samo tisto, kar je v naši moči in to kar lahko naredimo je največkrat, samo da smo poslušni. Zakaj Jezus je »postal vsem, ki so mu poslušni počelo večnega odrešenja.« Ne mučimo se sami s svojimi življenjskimi problemi in tegobami. Ne izgubljamo dragocenega miru, sreče in zdravja s tem, da mučimo sami sebe in svoje bližnje. Temveč raje se prepustimo Božji volji, Jezusu Kristusu, kajti na veliki petek je »kazen za naš mir padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« Iz odprte rane Jezusovega srca pritekajo k nam zakramenti. In preko vsakega zakramenta na nek način izročimo Bogu svoje probleme, svoje grehe, svoje življenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar