nedelja, 07. maj 2017

Koncept ovce


Nisem ovca, da bi lahko preprosto jedel travo. Ker nisem ovca nimam volnenega kožuščka, ki bi me branil pred vročino in mrazom. Prav tako nisem preprost kakor ovca, da bi se lahko preprosto družil v čredi. Ampak tudi ovca, brez pastirja je izgubljena. Samo postavimo ovco v urbano naselje: ali bo umrla od lakote, ali jo bo kdo povozil ali pa bo umrla od dolgčasa. Tako jaz, kakor ovca potrebujeva pastirja: nekoga, ki bo zagotavljal pašnik, varstvo in družbo, skratka potrebujemo Jezusa, Dobrega pastirja, »da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«

Kajti tisto, kar je najbolj nujno za srečno in dobro življenje je: poln krožnik, varnost in družba. In še tega najbolj osnovnega si sam ne morem narediti. Edino, kar lahko sam od sebe storim, kakor kakšna ovca je neumnost in greh. Toda ali sem sposoben biti kakor ovce, ki gredo za pastirjem, »ker poznajo njegov glas?« Zato se upravičeno sprašujem: »Bratje, kaj naj storimo?«

Da bom spoznal glas Dobrega Pastirja, moram narediti tako kakor je storil Jezus, ki »je vse prepuščal njemu, ki pravično sodi.« Jezusu moram prepuščati svoje skrbi, svoje težave, svoje želje in hrepenenja. Ter vstopiti skozi vrata življenja, ta vrata pa predstavlja Cerkev. Preko Božjimi in cerkvenimi zapovedmi, prepovedmi, dobrimi praksami, pobožnostmi in tradicijami želi Jezus ustvariti ogrado, varen pašnik, kjer lahko dobimo dobro hrano, varnost in družbo. Preko Cerkve se bomo vrnili »k pastirju in varuhu svojih duš.« Zato se ne smemo naveličati prositi, da bo v Cerkvi dovolj svetih in dobrih duhovnikov, ki nam bodo kazali vrata nebeškega pašnika, ker brez duhovnika ni Cerkve, brez Cerkve ni zakramenta, brez zakramenta pa je cerkev kup nepotrebnega kamenja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar