nedelja, 18. junij 2017

Nogavica za tebe in mene


Ob evangelijskem stavku »Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« mi pride v spomin roman Pusta hiša, angleškega pisatelja, v katerem opisuje gospo, ki je noč in dan pletla nogavice za uboge afriške otroke, pri tem svoje otroke pustila stradati. Apostoli s svetim Pavlom na čelu, so vedno najprej oznanili evangelij svojim rojakom, šele nato poganom. Tako so tudi zakramenti najprej namenjeni nam, kristjanom: ker če bomo mi močni, se bodo okrepili tudi drugi.

Včasih se čudno vidi, kako pletemo nogavice za ljudstva daljnih krajev Afrike in Azije, sami pa stradamo. Nobene potrebe ni, da bi stradali, dokler v naših župnijskih cerkvah zvonijo zvonovi, ter sveti bodisi večna luč nad tabernakljem ali pa v spovednici, ki označujejo prisotnost našega Gospoda Jezusa Kristusa, »po katerem smo zdaj dosegli spravo.« On se je za naše grehe in našo slabotno človeško naravo učlovečil, trpel pod Poncijem Pilatom, umrl in bil v grob položen. Tretji dan vstal od mrtvih in šel v nebeško slavo. In to ne kar tako, iz nekega mazohizma, temveč iz ljubezni do Boga Očeta, ki je nas je iz ljubezni ustvaril. Če bi nas Bog sovražil, nas ne bi ustvaril.

Zato moramo najprej moramo poskrbeti sami zase, ker smo: »posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kraljestvo duhovnikov in svet narod.« S krstom smo izbrani, s Svetim Duhom potrjeni, da ozdravljamo vse tiste, ki so bolni, da obujamo mrtve, gobave očiščujemo. Da pa bi to mogli, moramo biti zdravi, živi in čisti. Tako, da moramo plesti nogavice za uboge ljudi v daljnih deželah, in ta daljna dežela se lahko začne pri sosedovih vratih, toda ne pozabimo kakšno nogavico napraviti tudi sami zase, da nas čevlji do sosedovih vrat ne bi ožulili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar