nedelja, 11. junij 2017

O sorodnih dušah


Od vsega začetka, tako začetka tam daleč v Edenskem vrtu, kakor pri vsakem začetku prav vsakega človeškega posameznika je težnja po skupnosti. Tega ne moremo niti ne smemo zanikati. Vsak človek hrepeni po sočloveku. To je položeno v človekovo naravo. To ni samo sla po preživetju lastne vrste, kakršno imajo živali, ker marsikatera žival misli samo na razmnoževanje, ostale lastnosti drugega bitja iste vrste so ji malo mar. Pri človeku pa ni zgolj samo sla po preživetju lastne vrste, je tudi sla po preživetju lastne duše, ki pa za preživetje potrebuje sorodno dušo.

Človek potrebuje sorodno dušo, zato da lastna duša lahko živi in preživi. Sorodna duša je potrebna zaradi tega, ker človek običajno lastnih slabosti in napak ne vidi, oz. jih nerad vidi. Potrebuje nekoga, da ga opozarja, pred nevarnostmi, spodbuja k dobremu. Sorodna duša je tista duša ob kateri tvoja lastna duša zacveti, a tudi sorodne duše ne zamori, temveč kakor dve rožici v lončku druga drugo spodbujajo k rasti. Tudi sta dve rožici prav gotovo bolj opazni in priteče več Božje milosti. Saj Jezus na nekem mestu pravi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20). Tam kjer sta dve duši združeni v Gospodovem imenu, tam prav gotovo blagoslova ne manjka.

To dokazuje tudi binkoštni praznik in praznik Svete Trojice, ki je praznik skupnosti. Učenci so se sicer zbrali za zaprti vrati v strahu pred Judi, toda bili so zbrani skupaj. In ker so bili zbrani skupaj je prišel Jezus mednje in jim dahnil Svetega Duha. Jezus je imel in ima, bomo temu rekli »privatna razodetja« posameznikom, toda Božje milosti in naročila pa vedno podeljuje skupnosti. Sveti Duh pride v skupnost. Jezus učence pošilja po dva in dva. Ker je za enega breme oznanjevanja prenaporno. Ne samo oznanjevanja, temveč celotnega krščanskega načina življenja. Že v raju Bog ugotovi, da ni dobro človeku samemu biti, zato mu ustvari pomočnico.

Binkoštni praznik se je dogodil, ko so bili učenci zbrani na istem kraju. Da so bili zbrani na istem kraju je moralo biti ogromno ponižnosti. Eden je na primer bil velik je porabil več zraka, drugi je bil manjši. Nekateri imajo prijeten vonj, nekateri neprijetnega, kljub temu, da so bili prav gotovo vsi umiti in očiščeni. Da ne omenjamo zunanjega videza, karakternih lastnosti, simpatij, antipatij. Nekateri so bili izobraženi, nekateri preprosti. Judje in pogani, vsi zbrani na istem kraju. Da se je to zgodilo je moralo biti ogromno ponižnosti. Sveti Duh prihaja samo tam, kjer je ponižnost. Kakor pravi apostol Peter v svojem prvem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (1 Pt 5,5) Da so se učenci, apostoli zbrali je marsikdo moral znižati svoje osebne standarde. Marsikateri pa jih je moral zvišati. Ker bi drugače ostali sami pred zaprtimi vrati.

Ko so bili tako zbrani je prišel Sveti Duh, v podobi ognjenih plamenov. Ogenj gori in je prijeten, ko nas zebe, ko potrebujemo malce romantike. Ogenj očiščuje zemljo. Ogenj tudi uničuje, če je nenadzorovan. Ogenj je osnovni, elementarni element. Človeška civilizacija se je začela razvijati od takrat, ko je človek iznašel, kako umetno ustvariti ogenj. Še več, apostol Janez nas v Razodetju opozarja: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3,16) Bojmo se mlačnosti. Ni problematično, če si povprečen, podpovprečen, nadpovprečen, problematično je če si mlačen, če si naveličan, razočaran. Nihče ne mara mlačne, postane hrane v svojih ustih, prav gotovo tudi Bog ne mara mlačnih, postanih duš. Zato moja duša potrebuje sorodno dušo, da bo goreča, vnetljiva, da bo nekoga ljubila, se za nekoga darovala, živela, se razvijala, da ne bo mlačna. Zato potrebujemo Svetega Duha, ki združuje, vnema, gori.

In še zadnja lastnost binkoštnega praznika: Vsi so govorili v različnih jezikih in vsi so jih razumeli. Če želimo živeti v skupnosti moramo najti skupni jezik. Če si predstavljamo skupnost kakor voz, ki ga vlečeta dva konja in če bo vsak konj vlekel v svojo smer se voz ne bo premaknil, še več, lahko razpade, se uniči. Da krščanska skupnost ne razpade mora najti skupni jezik. Moja duša se mora naučiti jezika moje sorodne duše, ker drugače se ne bova našla, ne bova mogla skupaj prebivati.

Binkoštni praznik je torej praznik krščanske skupnosti. Je praznik ko se dve duši najdeta. Da se najdeta morata: imeti skupni jezik, morata biti ponižni. Zakaj pa morata? Zato da lahko preživita, živita, se razvijata, rasteta, drug drugega obogatita. Ne samo dve duši, več duš, več kot jih prebiva skupaj, bolj je veselo, ker je lažje skupaj prenašati težo dneva. Iz zato potrebujemo Svetega Duha in njegove darove: da najdemo moč za ponižnost, da najdemo pravi nasvet za spodbujanje ali opozorilo, da nam da zdrave pameti, da drug drugega razumemo. In kar je najpomembnejše: da nam da dar ljubezni, ki je malta, ki vse skupaj drži: tako v Sveti Trojici, ki je vzor vsake skupnosti, kakor v naših skupnostih: cerkvah, župnijah, družinah, prijateljstvih, povsod, kjer lahko dve sorodni duši prebivata skupaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar