nedelja, 23. julij 2017

Kontinuiteta


Upanje je posledica določene kontinuitete v življenju, to pomeni, da se krepost upanja pojavi potem, ko v življenju poteka neka določena neprekinjenost, povezanost, recimo temu zvestoba. Zvestoba Kristusu rojeva upanje, ki daje in skrbi za življenje, kakor pravi knjiga Modrosti: »Razen tebe, Gospod, ki ljubiš življenje, ni boga, ki bi skrbel za vse.«

Človek brez upanja, si bo prizadeval, kot gospodarjevi služabniki iz evangelija, da bo sam izruval vse kar je slabega v svojem ali tujem življenju. Ter zato poleg ljuljke izruva tudi dobro pšenico. Zato nas Jezus kot dobri gospodar opozarja naj ne prčkamo sami po svojem ali tujem življenju, temveč: »Pustite naj oboje raste do žetve.« Bog bo tisti, ki bo določil kaj je dobro in izločil slabo.

Zato pa »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti.« In ta duh je upanje, upanje pa je Božja krepost, ki pa ne pride sama od sebe, temveč zgolj na naše povabilo. To povabilo izražamo z rednim zakramentalno-molitvenim življenjem. Z nekakšno kontinuiteto, z zvestobo. Krščanstvo ni instant religija, temveč je bolj maraton na dolge proge, pri katerem ni toliko pomembno, da si prvi, temveč da vztrajaš. Ko vztrajamo v zvestobi evangeliju kljub lastnim padcem in slabostim, zakaj Bog »svojim otrokom vlivaš veliko upanje, ker daješ po grehu čas za kesanje.« Vztraja tisti, ki upa. Obupa pa tisti, ki ne vztraja, ki ni zvest.

Ni komentarjev:

Objavite komentar