nedelja, 16. julij 2017

Preorano z upanjem


Naše zemeljsko življenje je »podvrženo ničevosti«. Ne po naši volji, ker nihče ne uživa v trpljenju in bolečini, temveč po volji Boga, ker smo Bogu velikokrat dali lekcijo o tem, kako hočemo sami vse stvari urediti, tako da nam bo lepo in prijetno, pa največkrat sami od sebe tako zabredemo v močvirje obupa.

Bog je stvarstvo podvrgel ničevosti, zato, da bi se »stvarstvo rešilo v svobodo slave Božjih otrok.« Podvrženi smo postavi smrti, zato, da bi izbrali besedo življenje. In to izbiro preprosto imenujemo – upanje. Tisti človek, ki upa je vernik in vernik se zaveda, da je Bog tisti, ki je »dal sejalcu seme in uživalcu kruh.« Če Bog ne da semena, nimamo kaj sejati in če nimamo kaj sejati, nimamo od kaj pričakovati kruha.

Bog daje seme, mi pa smo prejemniki tega semena. Naše srce, naše življenje je zemlja v katero Bog seje seme. Toda kakšna je »dobra zemlja« iz katere semena dajejo sad? To je zemlja, ki je preorana in pognojena s pristnim krščanskim upanjem, ki ga ne zaduši »posvetna skrb in zapeljivost bogastva«. Bog daje seme, Bog daje rodovitnost, Bog daje rast. Mi pa smo tisti, ki moramo zemljo svojega življenja preorati, otrebiti, pognojiti z upanjem, »ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.« Krščansko upanje je nenehna želja po dobrem, po Bogu, po Odrešenju. Saj kdor upa, ta moli in kdor moli ta veruje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar