nedelja, 17. september 2017

Brez odpuščanja ni sprave

Križ na steni ima svoj namen. Čeprav prikazuje Jezusa v najhujši trpni obliki, kar si jo človek lahko predstavlja, namen križa ni v obsodbi, jezi, temveč, da bi nas spomnil na to, kar pravi modri Sirah: »Pomisli na zapovedi in se ne srdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti.«

Čeprav nam Bog nenehno polaga na srce, ko se sprašujemo kolikokrat naj odpustim: »do sedemdesetkrat sedemkrat,« kar pomeni brez omejitev, je odpuščanje, usmiljenje ena najtežjih dejavnosti, ki jo moramo katoličani izvrševati. In to je skoraj edina stvar, ki jo pri naši veroizpovedi moramo narediti, zakaj »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Odpuščanje, usmiljenje je tako težko zaradi tega dejstva, ker mora tisti, ki je užaljen, tisti, ki je prizadet, tisti, ki je oškodovan »dolg odpustiti.« Ni dovolj reči: 'Odpustim, a ne pozabim'. Pravo odpuščanje nastopi takrat, ko pozabimo na dolg. Ker se tudi Bog, potem, ko prejememo odvezo ne spominja naših grehov. In če bo posoda našega srca nenehno polna stare postane juhe zamer, užaljenosti, jeze in srditosti, ter jo bomo nenehno pogrevali ne bomo mogli nikoli skuhati nekaj novega, okusnejšega. Kajti stara postana juha je ogabna, kakor sta »Srd in jeza ostudna, grešen človek se jima bo vdajal.« Zato se velikokrat dogodi, da tisti, ki je užaljen, prizadet, oškodovan bolj greši, kakor tisti, ki je vse to prizadejal. Tisti, ki stori krivico gre v življenju naprej, ga to kaj dosti ne briga, nekateri celo sadistično uživajo. Užaljen človek pa je tisti, ki ostane, ter se marinira v lastnem žolču.

Zato če človek, ki se ne trudi odpusti in pozabiti, še več, če se hoče maščevati in vsi tisti govori o spravi in odpuščanju, ki jih tolikokrat slišimo pri različnih dogodkih v zadnjih nekaj letih, so v bistvu govori o maščevanju. Tak človek »bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.« Če pa se spovemo, Bog odpusti in pozabi naše grehe, med katere lahko spadajo tudi naše užaljenosti, prizadetosti. Če pa ne, tudi Gospod Bog ne bo pozabil naših grehov in jih ne bo dopustil. Opuščanje, usmiljenje, sprava je nemogoča samo iz človeškega truda, je dejanje Božje ljubezni, ki se razodeva na lesu križa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar