nedelja, 08. oktober 2017

Gospodov vinograd

Mi smo Gospodov vinograd. Zasajeni smo v tako čudovito deželo, tako čudovit kraj, da nam zavidajo vsi tujci, ki pridejo slučajno ali pa nalašč v to našo deželo pod Karavankami. Zato resnično ne smemo dopustiti negativnega odgovora na Božje vprašanje: »Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje, pa je dal viničje?«

Kaj moramo mi storiti, da ne bomo oropani, poteptani, spremenjeni v pustinjo, da nas ne bo preraslo trnje in osat? Kot prvo moramo spremeniti mišljenje. Začeti moramo ravnati v skladu z Jezusovo zapovedjo 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' tako, da začnemo misliti o svoji deželi, o svojem narodu, drug o drugem, pa tudi o sebi z resničnimi, vzvišenimi, pravičnimi, čistimi, ljubeznivimi, častnimi krepostnimi in hvalevrednimi mislimi. Varujmo se nevoščljivosti, s sebičnosti, ki se skriva za besedami: »Ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.« Vsako človeško življenje je zapeljiv vinograd za različne najemnike, ki se želijo polastiti naših duš. Nevoščljivost in sebičnost je tisto, kar je Adama in Evo pregnala iz raja in to je tisto, kar uničuje naše življenje. V ozadju napuha, v ozadju vsakega greha so nevoščljive in sebične želje. Tudi v skrbi za blagor bližnjega se lahko skriva nevoščljivost in sebičnost.

Zato, da ne bi sami sebe ali svojega bližnjega oropali, poteptali, spremenili v puščavo in tako zapravili nebeško kraljestvo »ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo, zahvaljevanjem.« Tako se na učimo zaupanja Bogu, tako krepimo svoje upanje, ko od Boga pričakujemo izpolnitev svojih prošenj in želja, kakor prošenj in želja za blagor svojih bližnjih. In to je grozdje, ki naj bi ga mi rodili: vera v Boga, upanje po Božji pomoči, sprejemanje ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar