nedelja, 15. oktober 2017

Svatbena obleka


Svatba je slavje, ki sledi dogodku, ko ženin in nevesta skleneta zavezo. V krščanskem življenju je veliko takih dogodkov, ko zakramentalno obhajamo svatbo. Najpomembnejša sta seveda dogodek svete evharistije in svete spovedi. Takrat človek znova sklene zavezo, ki jo je nalašč ali iz slabosti prekinil.

In res, preko teh dveh zakramentov Gospod Bog obriše »solze z vseh obrazov,« če to ne bi bilo tako, duhovnik ne bi čakal v spovednici ali pa vsako nedeljo pred oltarjem. Da ne omenjamo še ostalih stvari, kot so mučenci, gotske katedrale, ali pa preprost mir, ki ga doživi človek, ko iskreno potrebuje in prejme zakramente. In res, povabljeni smo na to svatbo. Toda eden gre raje na »svojo njivo, drugi po svoji kupčiji.« Skratka vsak po svoje. In razočaranje Boga je večje, kakor tisto razočaranje, ko se nekdo ne zmeni za nas, kljub vsemu našemu trudu.

Zato Bog vabi vse povprek. In res je Katoliška Cerkev ena čudna mešanica vseh vrst ljudi. Toda tudi tukaj ni nujno, da bo vsak zveličan, kajti »veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Kaj zdaj to pomeni? Po eni strani je vsak dobrodošel v Katoliški Cerkvi, po drugi strani pa se veliko ljudi čuti ne zaželjene. In če se tako počutijo, se počutijo po lastni krivdi, ker Gospod Bog zahteva »svatbeno oblačilo.«

To svatbeno oblačilo je ponižnost, ki se skriva v besedah: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« Ponižno priznati, da je Bog tisti, ki vabi, tisti, ki pripravlja gostijo, tisti, ki kuha in peče, aranžira in krasti svatbeni prostor, skratka tisti, ki vse pripravi. Imeti svatbeno oblačilo pomeni imeti ponižnost sprejeti Božje darove, takšni kakršni smo, neodvisno od tega, kdo nam jih deli. Zato 'Ponižno stopimo pred Božji oltar in srca nesimo zveličarju v dar.

Ni komentarjev:

Objavite komentar