petek, 06. oktober 2017

Zaledje


Sveti Bruno, ljubi svojo Cerkev. Ljubi jo, kakor mi ljubimo svoje skupnosti v katerih prebivamo. In kakor mi poizkušamo svoje skupnosti ohraniti, tako je poizkušal tudi sveti Bruno. Najprej je poizkušal tako, da je svoje talente svoje sposobnosti dal na razpolago lokalni Cerkvi, kjer je deloval kot kanonik, kot profesor, kot učenjak, pisarniški delavec, uradnik. Skliceval je konference, se jih udeleževal, učil, spodbujal, govoril. Pisal članke in knjige, skratka bil je aktiven pastoralni delavec.

Podobno skrbimo tudi mi za svoje skupnosti. Skrbimo da obstajajo v gmotnem, materialnem položaju. Skrbimo, da so aktivne, da se v njih nenehno nekaj dogaja. Da imajo člani skupnosti občutek, da ni vse skupaj brez veze. Toda da je dejavnost na odru tega sveta uspešna, da prinaša duhovni in telesni blagor je potrebno še nekaj. Sveti Bruno je odkril, da skupnost potrebuje dobro zaledje in se je v to zaledje s skupno somišljenikov leta 1084 tudi umaknil. Umaknil se je v odročno, slabo dostopno dolino v Franciji v bližini mesta Grenoble, ter tam ustanovil unikatno skupnost, po tej dolini imenovano – kartuzijani.

Kartuzijani se že od leta 1084 dalje trudijo Cerkvi, ki jo ljubijo, pripraviti varno in trdno zaledje, zakriti hrbet, ko se Cerkev ukvarja z aktivno pastoralno dejavnostjo. Nauk svetega Bruna je aktualen tudi danes. In samo za vesoljno Cerkev, temveč tudi Cerkev v malih skupnostih, kakor so naše družine, naši prijatelji, sodelavci in kolegi.

Življenjski zgled svetega Bruna je v tem, da se določen del skupnosti umakne v zaledje, tam zaživi v polnem odnosu z Bogom, da bi lahko preostali del skupnosti aktivno deloval na odru tega sveta. Sveti Bruno nam želi povedati, da je delavec za odrom enako pomemben, če ne najpomembnejši, da gledališka predstava uspe, ter nagovori gledalce.

Seveda nismo vsi poklicani, da se umaknemo v samoto, v tišino in tam opravljamo svoje pobožne vaje. Vsi pa smo poklicani k življenju v skupnosti. In vsaka skupnost vedno potrebuje neko podskupino, za katero vemo, da nas bodisi podpira s svojo molitvijo, svojim življenjskim žrtvovanjem, bodisi da se lahko k njem obrnemo, da si zližemo rane, ki nam jih svet zadaja.

Tudi Jezus se je vsake toliko časa umaknil v samoto, v tišino, da je preživel kakovosten čas s svojim Očetom, se z Njim povezal, ter nabral novih moči. Včasih se je umaknil s svojimi apostoli, včasih popolnoma sam. Toda nikoli ni bil osamljen, kajti Bog je bil vedno z Njim.

Življenjski zgled svetega Bruna je v tem, da nam želi pokazati, da je skupnost lahko uspešna samo takrat, če je del te skupnosti pripravljen svoj čas zapravljati samo za Boga. Življenjskih zgled svetega Bruna nam želi pokazati, kako lahko v čisto vsakdanja opravila vtkemo Boga: ko opravilo ni samo sebi namen, ko opravilo nima samo nekega zemeljskega blagra, temveč je opravilo namenjeno temu, da poveličuje, slavi Boga, da je v dobro celotne skupnosti.

Če bi kartuzijani molili, se postili, živeli v uboštvu, tihoti in samoti samo zaradi samega sebe, se ne bi ohranili skoraj celo tisočletje. Tudi naši odmiki v razne duhovne vaje, seminarje ne bodo prinesli nobenega duhovnega, kaj šele telesnega blagra, če jih ne bo vodila zapoved ljubezni do bližnjega: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Če ljubim svojega bližnjega, mu bom želel Božjega blagoslova, toda zato bom tudi jaz poskrbel, da bom blagoslovljen od Boga, da bom blagoslov drugemu. In to je storil sveti Bruno, leta 1084, ko je ustanovil red karuzijanov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar