sreda, 01. november 2017

Cilj je upanje


Ljudje gledamo, a ne vidimo, poslušamo, a ne slišimo. A karavana »velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov,« pa gre dalje. Ta karavana se nikoli ne ustavlja, ker se nikoli ne konča, ker se vedno znova pridružujejo novi in novi člani. Ta karavana gre vedno dalje, proti »našemu Bogu, ki sedi na prestolu in Jagnjetu.«

Kaj naj bi torej gledali in kaj naj bi slišali, da bi se tudi mi nekoč pridružili tej karavani. Najprej moramo gledati in videti cilj našega življenja. To gledanje cilja imenujemo upanje. Saj imamo cilje v življenju: narediti malo, osnovno, srednjo šolo, faks, služba, jahta, vikend, penzion, itd. To so kratkoročni cilji, ki pa jih nikoli ne bomo dosegli, če ne bomo imeli dolgoročnega cilja, ki nam bo v trenutkih pobitosti vlival upanje. Dolgoročni cilj je, da bom prišel zjutraj do pol sedmih v službo. Če tega cilja ni, me nihče ne bo pripravil do tega, da bom v gneči stal na Škofljici. To upanje pa je, da »da bomo njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.« To dokončni cilj našega bivanje je torej Bog.

Da bomo dosegli končni cilji in vse vmesne cilje, pa moramo slišati. Slišati moramo, kako narediti razne šole, kako delati v službi, kako voziti avto itd. Slišati moramo besedo iz današnjega evangelija, ki je beseda blagrov. Ne bom jih ponavljal. Doma imate Sveto pismo, pa na internetu, če drugega ne imate knjižico o Svetem Roku notri so zapisani. Naučite se jih na pamet, premišljujte jih. Svetniki so jih dosledno upoštevali, ter se pridružili karavani, veliki množici. Blagri so točke, čez katere potegnemo svoje življenje in dobimo trdno podlago, za dosego katerega koli cilja. Blagri so recept za srečno življenje.

Zapomnite pa si: brez gledanja končnega cilja, brez gledanja Boga, tudi v zakramentih, tudi v Cerkvi, tudi v naših bližnjih, bomo brez upanja in tisti, ki je brez upanja konča kakor Juda Išakrijot, obešen na nekem drevesu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar