nedelja, 26. november 2017

Kristus kralj

Zadnjo nedeljo v cerkvenem letu praznujemo kot nedeljo Kristusa Kralja. Jezus Kristus je kralj, ne zato, ker v času ko je Jezus živel na zemlji niso poznali drugačne oblasti kot je to oblast aristokracije, ter zato svetopisemski pisatelji Boga vidijo in predstavljajo v podobi kralja, temveč ker tudi danes velja naziv kralj, cesar, za nekdo, ki ga ima absolutno oblast, nasproti sodobnim družbeno-političnim ureditvam, kakor so to demokracija, socializem in podobno, kjer vladajo vsi, toda to je največkrat pod pretvezo. Vlada ljudstvo in vlada se v imenu ljudstva. Pri kralju pa se točno ve: kdo pije in kdo plača in če slabo plača, velikokrat plača s svojo glavo, ki so kotali po odru na tla, kakor se je to velikokrat v zgodovini pojavilo, kot npr.: Marija Stuart, Karel I., Ludvik XVI. in njegova žena Maria-Antoaneta.

Tako je naslov Jezusa Kristusa, kot kralja vesoljstva zelo primeren, ker se ve kdo pije in kdo plača. Pije Božje ljudstvo, plača pa Božji Sin Jezus Kristus. Božje ljudstvo pije kri, ki je pritekla iz prebodene strani, ter uživa Kristusovo telo, sicer pod podobo kruha in vina, pa vendarle Jezus Kristus daruje svoje telo, za življenje tega sveta. Božje ljudstvo uživa dobrine, duhovne in telesne, ki mu jih s svojim življenje omogoča dobri kralj Jezus.

Toda pri vsem tem se človek seveda vpraša, ali Jezus potemtakem dejansko vlada svetu? Ali ni morda to zgolj iluzija, da je Jezus v bistvu naš suženj, saj ga mi umorimo, nato pa še uživamo? Da ni morda krščanstvo kapitalizem, ko vsi uživamo in pijemo in jemo, plačajo pa tisti, moderni sužnji: ki sicer imajo pravice, pa ne morejo do njih, ki so teoretično svobodni, drugače pa sužnji lastnih in tujih strasti?

Ravno v tem se vidi Jezusovo kraljevanje. Ki ni v podobni tega sveta, temveč v podobni nesmrtne duše. Jezusovo kraljevanje se vidi v mučencih, ki so raje izbrali smrt, kakor zaničevanje Božje podobe. Svobodno so šli v smrt, nekateri celo veseli in razočarani, če so morali predolgo čakati. Človek, ki je sušenj svojih in tujih strasti, tega ni zmožen.

Jezus je kralj, ker uslišuje naše prošnje in molitve samo takrat, ko je za nas in za naše bližnje dobro in zveličavne, ter zavrne naše prošnje in molitve, takrat, ko je to za nas zlo. Jezus je kralj, ker je samo Jezus sposoben in popolnega zla in popolne polomije narediti nekaj dobrega.

Jezus je kralj, saj nam daje pravico do prejemanja večnega življenja in do te pravice lahko pride vsak, razen tisti, ki mu to onemogočajo lastna lenoba in lastni predsodki. Angleške nanizanke so polne življenjskih modrosti in v nanizanki Downton Abby, Maggie Smith, v vlogi grofice, neki drugi plemkinji zabrusi: Ne moreš razumeti, ker si polna predsodkov! Ne moremo razumeti, ne moremo priti do pravice, ne moremo biti svobodni v Kristusu, če nas ovirajo lastni predsodki.

Jezus Kristus v resnici vlada: in to ne pomeni samo da daje in omogoča, temveč tudi varuje, brani, ter ozdravlja in odrešuje v moči svoje ljubezni do človeškega rodu. In njegovo vladanje je ta trenutek prostovoljno in svobodno, ne bo pa tako ob končni in poslednji sodbi, zato je bolje, da se prepustimo njegovemu vladanju sedaj, ko lahko to storimo, namesto takrat, ko bomo to morali storiti. In je razlika ali je dejanje narejeno zato, ker se lahko naredi, ali pa zato, ker se mora narediti. Tudi užitek in slast uspeha je večji takrat, ko to lahko storimo, kakor takrat ko to moramo narediti.

Jezus vlada v moči ljubezni. Iz ljubezni in po ljubezni. Jezus vlada tako, da postane Božji ujetnik ljubezni. Ob krstu se da zapreti v ječo našega srca in v tej ječi trpi, ko ga bičamo, ter zaklepamo z verigami svojih grehov, ter se raduje in izkazuje, ter daje milosti, vsakič, ko vrata ječe odpremo po iskreni spovedi. Zato izkažimo Jezusu čast in slavo, priznajmo Njegovo kraljevsko Božje veličastvo s ponižno molitvijo, ki jo je zapisala sv. Favstina Kowalska v svojem dnevniku:

Jezus, Božji ujetnik ljubezni, ko premišljujem o tvoji ljubezni in izničenju zame, takrat odpovedo moji čuti. Ti skrivaš svojo nepojmljivo veličino in se sklanjaš k meni, ubogi. O kralj Slave, čeprav skrivaš svojo lepoto, prodira pogled moje duše skozi zaveso. Vidim zobre angelov, ki te neprestano slavijo in vse nebeške sile, ki te neprestano častijo in vzklikajo: Svet, svet, svet.

Kdo more dojeti tvojo ljubezen in tvoje neizčrpno usmiljenje do nas. Ujetnik ljubezni, svoje ubogo srce zaklepam v tabernaklej, da bi te v njem neprestano, noč in dan častilo. Ne poznam nobene ovire, za češčenje in čeprav bom telesno daleč bo moje srce vedno s teboj. Nič ne more omejiti moje ljubezni do tebe. Zame ni nobenih ovir. Moj Jezus, tolažila te bom za vse nehvaležnosti, za sramotenje, mlačnost, sovraštvo brezboštva, za skrunitve. Želim goreti kakor čista in izničujoča se žrtev pred prestolom tvoje skrivnosti. (Dnevnik 2017, §. 80, str. 63)

Ni komentarjev:

Objavite komentar