četrtek, 14. december 2017

Militantna narava Cerkve


Okoli leta 70 je umrl naravne smrti zadnji izmed apostolov, izgnan na otok Patmos, sveti Janez v metuzalemski starosti. Tudi on je imel krog učencev iz katerega izvira kar nekaj izvrstnih svetnikov, cerkvenih učiteljev, skratka pomembnih mož, ki so dali podobo Cerkve, kakršno gledamo danes. Okoli tega leta, pa se je pojavil en problem, s katerim se je nekaj stoletji kasneje ukvarjal tudi sveti Frančišek Asiški. Evangeljske ideje so lepe, vzvišene, svete, dobre, ene, resnične. Vendar vse to kaj malo pomaga, če je vse raztreščeno naokoli. Kajti ljudje smo sposobni biti svobodni le znotraj nekega določenega okvirja. Zunaj tega vlada kaos, anarhija. Sveti Frančišek Asiški je imel lepo idejo, vendar, jo je bilo potrebno spraviti v nekakšen praven okvir, po katerem bo nov redovniški red lahko funkcioniral. Kajti sveti Frančišek Asiški je vzpostavil nov red, kakor ga je vzpostavil Jezus Kristus. In če tudi je ta nov svetovni red, ki ga preprosto imenujemo Evangelij Jezusa Kristusa, mora red biti red.

Zato ni nenavadno, temveč je to poseg Božje previdnosti, da najpopularnejši svetniki iz začetkov Cerkve izvirajo iz militantnih ustanov: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Florjan, sveti Marcel, sveti Viktor, sveti Amon, sveti Zenon, sveti Kornelij, sv. Evstahij, sv. Izidor, sveti Maksimiljan in še več je takih. Res je, da so bili vojaki na slabem glasu, ter se jih je zato evangeljska vesela novica bolj dotaknila. Toda njihov vojaški način življenja je botroval tudi podobi Cerkve, katero živimo danes. Če je nauk apostola Janeza – veter veje kjer hoče in kakor hoče, pa so vsi ostali Cerkvi dali pravni red, zaradi katerega Cerkev obstaja skozi dvatisoč let.

Pa ne samo svetniki iz prvih stoletij. Tudi mnogi kasnejši svetniki so iz vrst vojakov oz. njihovih simpatizerjev. Tako imamo sv. Ignacija Loyolskega in sveto Terezijo Avilsko. Prvi je spreobrnjen vojak, ona pa je s svojo železno roko poskrbela, da karmeličanski red ni propadel, temveč se je prerodil in živi še danes. Dejansko v tistih lokalnih Cerkvenih skupnostih, pa naj bodo to škofije, župnije ali pa redovi, tam kjer so v redu popustili, tista skupnost prej ali slej propade oz. životari. Tam, kje so zategnili pasove in živijo tako, kot naj bi živeli, tam skupnost vzcveti. Vsi tisti strogi redovi, ki so se povrnili k prvotni strogosti: karmeličanke, kartuzijani pa tudi mnoge župnije v popolnoma sekulariziranem okolju, kot je to npr. v Franciji cvetijo. Tam pa, kjer se popušča, tudi v imenu usmiljenja, tam vera peša.

Kajti skupni imenovale problem, ki se je pojavil okoli leta 70, ter kasneje pri sv. Frančišku Asiškem, je poslušnost ali pokorščina. Upoštevanje, spoštovanje evnagelija, pomeni biti mu poslušen. In ker smo poslušni evangeliju, smo poslušni Cerkvi in njenim zakonitim predstavnikom. Vojaki s tem niso imeli problema. Zato se je pri vojakih krščanstvo najprej prijelo. Najslabše pa pri filozofih in njim podobnim. Evangelij zahteva 100 % poslušnost. Svetnik postane svetnik zaradi poslušnosti. Mučenec ne bi bil mučenec, če ne bi bil poslušen. Zato je včasih nenavadno, da pri spominjanju žrtev komunističnega nasilja, s škofom Antonom Vovkom na čelu redkokdaj omenijo, da so bile te žrtve, žrtve zato, ker so bile poslušne Cerkvi, evangeliju.

Cerkev je po naravi militantna ustanova. Ker temelji na poslušnosti. Da bi to razumeli se ozrimo na sv. Favstino Kowalsko. Kaj vse je ta ženska doživela s strani svojih sosester, tudi prednic: preziranja, zmerjanja, zapostavljanja, toda vse to zaradi poslušnosti Jezusu. Celo Jezusova naročila je morala izvršiti preko dovoljenja svojih predstojnikov. In v končni fazi: Jezus se ne bi na Božični dan učlovečil ali šel na križ, če ne bi bil poslušen svojemu Očetu.

Božični dan je dan veselja, radosti, miru, zaupanja. In evangelij je vesela novica, za vsakega, ki je sposoben biti poslušen, brez pretiranega debatiranja. Ker če Eva ne bi debatirala s kačo in bila preprosto poslušna Bogu Očetu, bi danes živeli v raju. In ker človeštvo zmeraj skuša nekaj debatirati s svojimi predstojniki, je vsako leto potreben Božič in Velika noč, da se človek nauči biti vernik, to je posameznik, ki je poslušen, pokoren Bogu in Cerkvi, preko katere se Bog razodeva.

Ni komentarjev:

Objavite komentar