nedelja, 03. december 2017

Ni junaka, ki ljubil bi čudaka II.

Razen Boga, ki ljubi vse, kar je ustvaril. Če ne bi ljubil, ne bi pustil ustvariti. Kako napačno zato nekateri razmišljajo, ko si domišljajo, da niso vredni Boga, da so preveč grešni, preveč nepopolni. Tudi to je lahko napuh. Komu pa je Bog namenjen, koga Bog najbolj ljubi, po komu Bog najbolj hrepeni? Bog ljubi in hrepeni po nepopolnih, grešnih, slabotnih, osamljenih, omejenih, žalostnih, naveličanih, na rob družbe odrinjenih ljudeh. Niso mu odvratni niti tisti, ki so v hrib obrnjeni, niti tisti, ki so malce čez les. Sočustvuje z zasvojenimi, jeznimi, razočaranimi, bolnimi, pohabljenimi. Prav tako se zanima za tiste, ki imajo dve levi roki, kakor za tiste, ki ne vedo, da obstaja »on/off« gumbek, itd. Bog je namenjen vsem tistim, katere radi obstojamo in s prstom nanje kažemo.

Zato se Jezus ni rodil v Herodovi palači ali palači velikega duhovnika, zato ga tudi niso sprejeli v popotno prenočišče, ker je bil preveč ubog. Zato se je rodil v jaslicah, med tistimi ljudmi, ki so bili v tistem času najbolj na robu družbe – pastirji. Zato se je družil s prostitutkami, cestninarji, rimskimi vojaki, ribiči, ker so ga ti bili sposobni sprejeti. Ker so v svojem življenju potrebovali nekaj resnično dobrega, lepega, enega in resničnega – Boga. Jezus je sprejemal tudi bogataše, za nobenega ni nebeško kraljestvo zaprto, razen, če si sami vrat ne zapremo.

Vendar pa obstoji neka prepreka, mimo katere gre tudi Bog težko. To je napuh. Bog se nikakor ne more približati tistemu, ki ne prizna, da potrebuje Boga. Tistemu, ki je sam sebi dovolj, tistemu, ki dejansko celo uživa v tem, da je zatiran, zavržen, ki povsod vidi neke zarote in zanke.

In orodje, preko katerega prihaja na svet je Cerkev. Nekdo lahko reče: verujem v Boga, v Cerkev pa ne morem verovati, ne morem biti član Cerkve zaradi tolikih različnih strašnih dogodkov, ki so se znotraj Cerkve in v imenu Boga dogajale. Jim dam čisto prav. Ne moremo verovati zgolj v človeško Cerkev in nihče tega tudi ne zahteva. Katoličani verujemo v Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, sestavljeni iz različnih udov. Če nam noge smrdijo, so te noge prav tako uporabne kakor lasje, ki dišijo po sivki. Cerkev je zgolj orodje Zveličanja ki se ga poslužujemo da pridemo do večnega življenja v nebeškem kraljestvu. Cerkev je orodje, kot telefon, internet, poštni golob, itd. ki ga uporablja tako Bog, kakor mi, da pridemo skupaj.

Tudi jaz kot vernik ne verujem v Stanislava Zoreta, v Jorge Mario Bergolija ali Alojza Urana. Ne, jaz kot vernik verujem in se zato trudim spoštovati službo škofa, papeža, dekana, duhovnika, župnika, kaplana, čeprav mi lahko marsikatera oseba ni všečna. Ker služba predstavlja Jezusa Kristusa, oseba pa lahko preko te službe in moje molitve postane svetnik in takrat postane tako služba, kakor oseba eno in isto, kakor Jezus na Božič postane Bog in človek. In ta svetnik je moje orodje za zveličanje. In v Cerkvi obstaja predvsem v zakramentih. Ki nam lahko pomagajo, da se postopoma, preko življenja, približamo svetosti, ki se razodeva na Božični dan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar