nedelja, 25. februar 2018

O dobroti


Ko se v postnem času trudimo odkrivati lepoto Boga v bližnjem, v stvareh in dogodkih v naših življenjih, ne moremo iti mimo dobrote. Kajti tisto kar je lepo je dobro in dobro je lepo. Kakor pravi Aristotel v svoji Nikomahovi etiki, da je »dobro tisto, h kateremu vse teži«, oz. da je dobro tisto, kar je hoteno in zaželeno. Dobro je tisto, h kateremu vse teži, teži pa zato, ker je to nekaj lepega. Bog je lep, zato, ker je dober. In dober človek je privlačen. Poglejmo samo velike svetnike naše vere, ki so bili privlačni ravno zaradi svoje dobrote: sveti Nikolaj, sveti Martin, sveti Frančišek Asiški, sveti Vincencij Pavelski, sveti arški župnik Janez Marija Vianney, sveta mati Terezija in konec koncev Jezus Kristus. Ker ni nekaj dobro zato, ker ga človek hoče, ampak je nekaj dobro v sebi, ga človek hoče. Ker je nekaj v sebi dobro, me privlači, je privlačno, zbuja moje hotenje, skratka je nekaj lepega.

Dobrota je prirojena lastnost. Izhaja iz dejstva, da smo ustvarjeni izpod rok Boga Očeta. Vsako ustvarjeno bivajoče je dobro, ker je sad prekipevajoče dobote Boga. Bog bivajoče prav zaradi svoje dobrote privede v bivanje in mu želi posredovati svojo dobroto. Zato se dobrota daruje in je darovana. K dobroti spada, da sebe posreduje, k bistvu dobrega spada samo razdajanje. Zato je bistvena prvina postnega čas dobro delo – miloščina. Sveti Janez Zlatousti nas poučuje, da miloščina izbrisuje mnoge grehe. Ker je greh slabo dejanje, miloščina – dobro delo pa dobro dejanje. S slabim dejanjem se obrnemo stran od Boga, bližnjega in sebe, z dobrim dejanjem pa popravljamo tisto, kar smo z grehom pokvarili.

Delovanje Cerkve, predvsem v zakramentalno duhovnem delu je orodje razdajanja Boga. Ker je Bog dober po svojem bistvu, pomeni, da je njegovo bistvo razdajajoča se dobrota. To Božjo dobroto izkušamo predvsem preko zakramentov, od katerega je najodličnejši zakrament podarjanja sveta evharistija in sveta spoved.

Postni čas je torej odkrivanje dobrote: Boga, sebe in bližnjega. Zakaj srečen človek je samo dober človek. Srečen človek je namreč dovršen človek, kar pomeni da mu »ne manjka nič od tistega, kar mora imeti«. To si lahko ponazorimo s čebelo, ki teži k nabiranju medu. Nabiranje medu je položeno v bistvo čebele. Dobra čebela je tista, ki dovršeno nabira med.

Zato dobrote ne moremo izkusiti, če imamo do bivajočega, do Boga, sebe, bližnjega zgolj gospodovalen odnos, če mislimo samo nase in iščemo lastno potrditev, če je odnos do bivajočega njegova podreditev lastnim interesom - egoizem, takrat se sploh ne moremo odpreti izvorni dobroti bivajočega. Postni čas, ravno z dobrimi deli – miloščino, nam lahko pomaga, da se odpremo dobroti, da izkusimo dobroto, ki je v nas, ki je v bližnjem, ki je Bog.

Ker iz pomanjkanja dobrote pride do zla. Po nauku svetega Avguština je tako zlo, pomanjkanje dobrega. Naši grehi so posledica tega, da nam je v preteklosti zmanjkalo dobrega in smo bili naredili greh. Ker človek, ki dela zlo ni srečen, vedno ga preganja bodisi krivda, bodisi grožnja kazni in zadoščevanja. Namen postnega časa je v tem, da manjkajočo dobroto zapolnimo in boljšega način za to ni, kakor preko dobrih del. Dobro delo pa je lahko napravimo na tri načine, tako bodisi posamično bodisi skupaj za Boga, sebe in bližnjega in sicer je dobro delo: nekaj koristnega, nekaj prijetnega, nekaj plemenitega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar