nedelja, 18. februar 2018

Odkrivanje lepote

Prvo dejanje postnega časa more biti Veronikino dejanje. Vernika ni obrisala Jezusov obraz samo zaradi Jezusa, temveč predvsem zaradi nas. Obrisala je umazanijo z Jezusovega obraza, da se lahko mi zazremo v lepoto Božjega Sina. Ko obrišemo umazanijo s svojega obraza, lahko drugi v nas vidi Božjo lepoto in istočasno, ko obrišemo umazanijo s svojih oči, lahko Boga vidimo v vsej božanski lepoti in bližnjega kot odsev te lepote. Mislimo dobro in videli bomo lepo.

In lepota je izredno pomembna za človekovo življenje. Lepota nas navdaja s prijetnostjo, lahko nas razveseljuje, nas osrečujoče navdušuje, lahko nas vznemiri in privlači. V svojem sijaju in veličastvu nas lahko navdaja tudi z bolestjo, ker presega našo sposobnost sprejemanja. Brez lepote je Bog ik grd, neprijazen, neusmiljen in posledično vse stvarstvo. Zakaj Bog je vir vse lepote in vsaka stvaritev je »teofanija«, razodevanje Boga. Vidne oblike so podobe nevidne lepote, podobno kakor je zakrament: Vidno znamenje nevidnega Boga.

V lepoti se manifestirajo vse lastnoti Boga. Lepota je izraz dobrega. Kar vidimo kot nekaj lepega, vidimo tudi kot nekaj dobrega, saj tisto, kar je lepo v nas vzbuja dobre občutke, saj nam lepota seže do srca. Pri tem nas lahko navdaja široka paleta čustev in občutij. Lepo nas Lepoto srečamo v naravi, v umetniškem delu, tudi v človeškem življenju, morda naj izvorneje v ljudeh, ki jih ljubimo in ki ljubijo. V človeku se srečujeta narava in umetniško delo. V človeku pride narava do svoje neslutene lepote; človeška lepota se obenem izraža v umetniškem delu. Človek je tisti, v katerem se na poseben način razkriva in izraža lepota. Zato je lepota tudi sijaj resnice. Kar začutimo, kar občutimo, kar nas zaradi svoje lepote in dobrote privlači je tudi resnično. Ni laž in ni nekaj virtualnega. Zato je ljubezen hrepenenje po lepoti.

In ljubezen je tisto, kar nam je pravzaprav zapovedano. Tako v evnageliju po Luku beremo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27) In kako bo človek ljubil, če mu nekaj ni privlačno, lepo? Zato je lepota stvarnost, ki nas najbolj nagovarja, seveda pa smo ljudje svobodni do nje in taki moramo tudi ostati. Gre za privlačnost in povabilo, ki nas nagovori, odgovor pa je v temelju odvisen od nas in naše odločitve. Lepota je predhodna moč, ki privlači. dejavnosti. Ni se mogoče odločati, če nas nekaj ne privleče, prevzame, nagovori. Vsaka življenjska poklicanost je odgovor na tak klic in tako srečanje, ki se nas je dotaknilo. Lepota nas tako privlači z dobrino, ki vzpodbuja novo pripadnost in napor za njeno uresničenje. Težko bi se bilo odločati za dobrine, če ne bi bilo tudi tega skrivnostnega toka, ki nas privleče in celostno nagovori. Da človek sledi Bogu ga mora spoznati v vsej Njegovi lepoti in temu je namenjen post, da se odrečemo grdoti in umazaniji, zaradi katere vidimo Boga, bližnjega in svet popačeno, izprijeno, umazano, grdo.

In če ljubimo, ljubimo zato, ker je lepo. Ljubezen pa podarja. Iz ljubezni do nas Bog svetu podari Svojega Sina Jezusa Kristusa, zaradi ljubezni, se Sin daruje na lesu križa. Zaradi ljubezni ustavnovi Sveto Katoliško in Apostolsko Cerkev, zaradi ljubezni je prisoten v svetih zakramentih. V bistvu ljubezni, ker je nekaj lepega, je darovanje. Lepota usposablja ljubezen, da lahko daruje. Ker lepoto moremo tudi deliti z drugimi in se med seboj bogatiti. Glasbeniki, pevci, igralci, slikarji, pisatelji, arhitekti, celo cvetličarji, vrtnarji, fotografi in še mnogi drugi podarjajo svojo izkušnjo lepote. Bog daruje svojega Sina na lesu križa, zato, da bi nas obogatil, to pa stori zato, ker smo za Boga nekaj najlepšega in privlačnega. In zaradi tega poizkuša hudič uničiti to človeško lepoto od Boga ustvarjeno.

Kaj torej pomeni Veronikino dejanje? Če se lepota začne s strasmi, se bo s strastmi tudi končala. Taka lepota se hitro obrabi, ugodje čutov ima namreč svojo mejo, tako pride do prenasičenosti, ki ne napolni življenja. Pristna lepota pa gre nad zgolj čutno ugodje in ima v sebi moč poduhovljenja. Po eni strani nas počloveči in prebudi v nas tisto, kar smo, kar je v nas najbolj naše, po drugi strani pa nas vodi k presežnemu, vse do tega, da nas pripelje k religiozni izkušnji.

Če je naš pogled na Boga in s tem posledično na bližnjega in vsega Božjega stvarstva grd, umazan, popačen, izprijen, v teh dobrinah ne bomo videli nekaj lepega, privlačnega, ter bo za to bolj njuno zlo in kot tako ne rodimo obljubljenih sadov. Postimo se, delamo dobra dela, ter molimo, zato, da bi se otresli materialističnega in pragmatičnega pogleda na Boga, na vero, na svet in naše življenje. Kajti celo ljudje, ki so potopljeni v svet nasilja, kriminala, revščine, zafrustrirani in razočarani, nosijo v sebi neko upanje, če so občutljivi na lepoto. V težkih trenutkih nas more nekaj lepega pritegniti, da začnemo nazaj biti to, kar smo, da odkrijemo sebe in svoje življenje, da začnemo ljubiti. Lepota Boga skrita v lepoti človeka, tudi grešnika, je Jezusu omogočila, da je uspel daritev na križu. Lepota Boga v človeku je sv. Frančišku Asiškemu omogočila, da je poljubil gobavca. Zato Bog ne sovražni grešnika, temveč greh, ker uničuje Božjo lepoto. In zato naj Cerkev ne bi obsojala grešnikov, temveč zgolj greh.

In tudi Cerkev v tem zgreši, ker ima umazan pogled na grešnika. Preveč se ozira na greh in premalo na človeka. Preveč se ukvarjamo z grešnimi dejanji. Tako se z njimi ukvarjamo, da že kar grešimo. In premalo se ukvarjamo s tem, da bi kakor Veronika obrisali umazani obraz: naprej svojega. Kajti, če so moje oči zlepljene in umazane ne morejo videti Boga in bližnjega, takrašnega kakršen je.

Prvi korak spreobrnitve je torej, da odkrijemo lepoto sebe in bližnjega, tudi Cerkve. Kajti ta lepota je odsev veličastne lepote Boga. Ne mažimo svojega pogleda na Boga, sebe in bližnjega, grdim opravljanjem in obrekovanjem. Resnica stvari temelji na dvojni stvarnosti: kolikor jih vidi Bog in kolikor jih moremo mi videti ter spoznati. Stvarnik občuduje z ljubeznijo svoje stvarstvo in je nad njim navdušen, ker ga je on hotel, ker je ustvarjen tako kot si ga je zamislil in je skladno s svojo zamislijo. Tudi ljudje obstajamo, ker nas Stvarnik misli in nas ima rad. Hočem, da si- to je dobro, dobro, da si, zelo dobro, zelo lepo je, da obstajaš (1 Mz 1,31). Zato je tisto, kar je lepo tudi dobro. V svetu in življenju brez lepote, tudi dobro izgublja svojo privlačnost in jasnost, zato pa tudi resnica izgubi svojo moč. V lepoti pa je zaobjeta izpolnjenost človeka, njegova resnica in dobrota, tu je njegova resnična sreča.

Po drugi strani, pa češčenje in postavljanje sebe ter lastne volje v nasproti z Božjim predlogom za naše življenje, umaže in ohromi moč te podobe ter lepote. V tem češčenju spremenimo sebe v majhna božanstva, ki odsevajo razbito podobo Boga in s tem tudi okrnjeno lepoto.

Zato je prva stvar, da odkrijemo lepoto Boga in bližnjega, da kot Veronika obrišemo svoj obraz, svoje oči, spremenimo svoj način razmišljanja, gledanja na stvarstvo in Stvarnika. Stvari so tako dobre in lepe, ker jih Stvarnik misli in ohranja pri življenju. V sebi nosijo tako stvarjenjski navdih, ki ga moremo odkriti in ta nas nagovarja. Stvari obstajajo, ker jih vidi Bog, mi pa jih vidimo, ker obstajajo.


Razmišljanje je nastalo po predavanju prof. dr. Klun Brankota pri predmetu Ontolofija na TEOF v letu 2003/2004, ter prof. dr. Primoža Krečiča, pri predmetu Lepota bo rešila svet, v letu 2007.

Ni komentarjev:

Objavite komentar