nedelja, 04. februar 2018

V vrtincu


Človekovo življenje brez upanja mineva hitreje »kakor tkalski čolniček.« To se zgodi, če se človek ne zna ustaviti. Hitenje in vrvenje tega sveta, nas lahko hitro pogoltne v svoj vrtinec. In ko nas posrka ta vrtinec, se začnemo vrteti hitreje in hitreje, izgublja občutek za čas in prostor, za Boga za bližnje, za vse in kakor vsak vrtinec nas tudi ta izpljune čisto na drugem kraju, čisto v drugem času, izčrpane, utrujene, brez upanja.

Zato Bog vsake toliko časa poskrbi, da se ustavimo: to običajno imenujemo kriza, pa naj bo družbena, ekonomska ali pa osebna. To se je zgodilo Simonovi tašči, to se je zgodilo vsej tisti množici »bolnikov z različnimi boleznimi,« in največkrat so bili samo obsedeni z hudim duhom, ki jih tudi danes ni malo.

Kaj naj torej človek stori? To kar je storil Jezus: »ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« Tudi Jezus se je umaknil in molil, ker bi tudi njega lahko posrkal vrtinec, saj kot beremo so prišli za njim njegovi učenci in mu rekli: »Vsi te iščejo.« Človek je družabno bitje in lahko celo umre, če nima primerne družbe. In večkrat se zgodi, da take družbe ne dobi, ker je dopustil, da ga je posrkal vrtinec. Sorodniki, prijatelji, bližnji so naše upanje. Za njih trpimo, za njih delamo, z njimi se veselimo, kakor pravi Pavel: »Vsem sem postal vse, da bi jih zagotovo nekaj rešil.« Pa tudi Pavel se je redno umikal v samoto, zato, da bi lahko bil bolj produktiven.

Zato Gospod Bog zapoveduje nedeljo, pa praznike, pa godove in rojstne dneve, da bi se človek ustavil, spočil, razvedril, da bi ohranil upanje. Zato je včasih na take dneve preprosto reči ne. Tudi zaradi naših bližnjih, ki so morda v vrtincu. Saj tudi Petrova tašča ni mogla sama priti do Jezusa, temveč so ga pripeljali k njej. Mi smo tisti, ki svojim bližnjim prinašamo Jezusa, ter jim prinašamo upanja, jih vlečemo iz vrtnica. In zato ne bomo dopustili, da bi karkoli preglasilo nedeljo, pa tudi če je pogreb.

Ni komentarjev:

Objavite komentar