petek, 30. marec 2018

11. Jezusa pribijejo na križ

V delavnici staro železo tolčejo, segrevajo, krivijo in režejo. Na vse mogoče način ga obdelujejo, tako, da se ti ježijo lasje na glavi. Kaj bo iz tega nastalo. Mar ni škoda, mar se ga ne bi dalo kako popraviti, vijak tu, vijak tam in obešalnik bi znova služil svojemu poslanstvu.

Jezusovo poslanstvo je bilo, da se ga pribije na križ. Križati hudodelca, z največjimi možnimi bolečinami skruniti njegovo telo, življenje. Tolčejo po žebljih, ki prebijajo Jezusovo telo, krivijo ga, da bi ga spravili na križ, ostri žeblji režejo njegovo telo. Da bi bil popolnoma pribit na križ in resnično ne bi mogel nič več napraviti.

Najtežje je, sprijazniti se z boleznijo, starostjo, človeškimi slabostmi in pomanjkljivosti, napakami narave. Ne upiraj se, ne pritožuje se, ker so se ljudje že zdavnaj navadili, da s teboj ne bo nič. In gredo mimo tebe, kot da te ni. Saj ti prijazno pokimajo, namuznejo, nekateri celo pogledajo stran, ker si za njih neuporaben in nekoristen. Ti pa vedi, da boš za svoje življenje in svoje grehe sam odgovarjal. Živi tako, da se boš lahko ljubil, ne sovražil. Dovolj je, če te sovražijo drugi, ni potrebno, da se sovražiš še sam.

Gospod, na križ so te pribili, da ne bi mogel nič več storiti. Da bi bili ljudje obvarovani pred tvojo dobroto. Dovolj je, ne gre več. Ne bom se več upiral, ne bom več ravnal po svoje. Tvoje ubogo orodje sem, samo v tvojih rokah lahko postanem koristen, uporaben. Naj me tvoje strokovne roke, kakor staro železo preoblikujejo v nekaj dobrega, lepega, resničnega in edinstvenega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar