sobota, 31. marec 2018

Dozorevanje

Na tem svetu je tako, da vse potrebuje čas dozorevanja. Vse dozoreva, od rastline, živali do človeka in prav tako naša vera. Tako pravi angel svetim dekletom Mariji Magdaleni, Mariji, Jakobovi materi in Salomi »Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« Vstalega Jezusa ne bomo videli v grobu, na kraju trpljenja in bolečine, ker Jezus ni mrtvo truplo ampak živi. Jezusa bomo videli tam, kjer se ali so se odvijale lepe stvari v Galileji in prav vsak ima svojo Galilejo. Najbolj idealno je, če je to naš dom, naša župnijska cerkev, naš kraj.

Današnja noč je noč dozorevanja v veri, da bi spoznali, videli kakor »je Izrael videl mogočno roko, ki je Gospod pokazal nad Egipčani.« Izraelci so odšli preko morja zgolj v moči lastne vere. Vero ponazarja plamen velikonočne sveče. Gori nad našimi vsakdanjimi življenji, problemi in težavami, ter nam kaže pot, razsvetljuje temine trenutkov naših življenj. Ko vidimo plamen velikonočne sveče vidimo tisto vero, ki je ista kakor naša, zaradi katere je Izraelsko ljudstvo »zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu.«

Plamen velikonočne sveče je plamen vere, ki gori v našem srcu, zaradi katere gremo lahko preko grozečih morij našega življenja, zaradi katere bomo šli jutri v Galilejo, da bomo videli vstalega Jezusa. Plamen vere v našem srcu je Božja milost, ki »se ne bo odmaknila od tebe in moja zveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni Gospod.« Zakaj ne? Ker je vera dar in kakor vsak dar ne pride in ne gre po naši želji. Lahko jo založimo, ne moremo pa je izgubiti. In bolj kot vero uporabljamo, bolj dozoreva in je bolj uporabna.

Vero uporabljamo v življenjskih preizkušnjah, podobno kot Abraham, ki je moral iti, da bo daroval svojega sina Izaka »v žgalno daritev.« Večkrat moramo v življenju darovati tisto, kar nam je najljubše. Tako se zdi, da je Bog krut, neusmiljen, neizprosen. Pa ni, ker Bog dobro ve, da človek težko sprejme dar. Stvari morajo biti danes samoumevne, a ne podarjene, zato pravi Abrahamu: ker mi »nisi odrekel svojega Sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil.«

Nič ni samoumevnega, vse nam je podarjeno tudi vera. Koliko ljudi tava sem ter tja, brez repa in glave, velikokrat nesrečno, brez smisla in brez pravega cilja, ujeti v praznoverja in razne čenče. Mi pa lahko živimo blagoslovljeno srečno in svobodno življenje zato, ker »ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.« Živimo v skupnosti kristjanov, v naših krščanskih družinah, škofijah, župnijah. Smo drug drugemu podarjeni. Vera nas povezuje, kakor je povezala tudi Jezusove učence po vstajenju: »pojdite in povejte njegovim učencem in Petru.«

Ali pa bomo po tej noči dozoreli v prave kristjane, ki se ne ustavijo zgolj pri jaslicah, ampak gredo preko Golgote v novo večno življenje? Vsekakor bomo, ker vera ni nekaj zunaj nas, je v nas, v naših srcih, v naših življenjih, v naših skupnostih, kakršnekoli že so.

Ni komentarjev:

Objavite komentar