nedelja, 04. marec 2018

Harmonija v ljubezni

Razmišljanja tretje postne nedelje posvetimo enosti. Človekova sreča ni odvisna samo od doživljanja lepote in dobrote, temveč tudi od enosti. Že Jezus nam pravi v Matejevem evangeliju: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25). Posledice razdvojenosti se čudovito kažejo v razbitih zakonih in družinah. Po katoliškem pojmovanju preko zakramenta svetega zakona mož in žena postaneta eno telo. In zakon se razdre, družina se uniči, če zakonsko življenje postane razdvojeno: bodisi po lastni krivdi, ko npr. eden od zakoncev skače čez plot, bodisi po tuji krivdi, ko se razni bližnji sorodniki vtikajo v druge zakone in družine.

Enost, nedeljenost je harmonija notranje ureditve, ki temelji na počelu ljubezni. Bog je prvi in popolni zgled enosti. Bog je mnoštvo treh oseb: Očeta in Sina in Svetega Duha, vendar te osebe bivajo kot eno samo telo, zaradi ljubezni. Tako nas Bog Oče ustvari, Bog Sin nas Odrešuje in Bog Sveti Duh nas posvečuje. Sveta Trojica je tako ena sama popolna enost, treh različnih lastnosti. Ker te tri osebe niso razdeljene, vsaka na svoj pol je Bog srečen in zato sposoben srečo deliti drugim.

V današnjem evangeliju smo slišali, kako se je Jezus jezil, ko so tempelj spremenili v tržnico in kako je izganjal različne prodajalce iz templja (prim Jn 2,13-16). To je zelo dobra prispodoba našega življenja, saj je naše življenje, naše telo tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 3,16), kakor se izraža apostol Pavel. V templju vlada obredna urejenost. Vsaka stvar, vsak dogodek, vsak izraz ima svoj pomen. Če pa se v tempelj prikrade cel kup neumnosti, cel kup različne nepotrebne šare, cel kup nepotrebnih gest, izrazov, dogodkov, ki imajo s čečenjem Boga kaj malo opraviti, pa se tempelj, naše življenje hitro lahko razdeli in postane tržnica. Tržnica je sinonim razdeljenosti, ker v tržnici vlada kapital, pragmatičnost, sebičnost, egoizem. Namen tržnice ni češčenje Boga, temveč zgolj prodajanje in preprodajanje, tako življenjsko potrebnih stvari, kakor različne šare, pod pretvezo nujnosti.

Takšni različni dogodki, različne stvari, ki jih navlečemo v svoje življenje, povzročajo, da smo notranje razdeljeni. In to je največja ovira za človekovo srečo. Še več, človek, ki je notranje razdeljen, se obrača po vetru, tak človek je nezanesljiv, še več, tak človek ni dober, ker danes bo za nas dober, jutri pa nič več. In ker ni dober, tudi ni lep, ni privlačen. Do dobrote in lepote torej pridemo preko nerazdeljenosti.

Kaj pa je tisto, kar povzroča razdeljenost: to je neupoštevanje devete in desete Božje zapovedi. Francoski filozof Rene Girard pojasnjuje, da Bog na koncu prepove vzrok vsakega nasilja in razdeljenosti, ko prepove željo po imetju bližnjega: »Če bi človek nehal želeti imetje bližnjega, nikoli ne bi moril, prešuštvoval, kradel ali krivo pričal.«[1] Še več: »človekove družbe ne pogubijo zunanji sovražniki, temveč brezmejne ambicije in neobrzdana tekmovalnost. ki vnašajo razdor med ljudmi, namesto, da bi jih povezovale.«[2] Mar ni s tem opisana dejavnost na tržnici?

Postni čas je čas milosti, da svoje življenje uredimo. Če smo nesrečni, če smo nezadovoljni, razočarani, če trpimo bodisi zaradi sebe, bodisi zaradi drugih, je to zato, ker smo v sebi razdeljeni, ker je naše življenje tržnica: kjer lahko vsak pride, ter po mili volji prodaja, in mi seveda kupimo, tudi tisto, kar je za nas nepotrebno, škodljivo. Ker nismo eno bodisi sami s seboj, bodisi z bližnjim, bodisi z Bogom, kakor Sveta Trojica med seboj.

Ko se postimo, se torej ne odrekamo samo hrani in pijači. Tudi ne življenjskih razvadam. Odrekamo se tudi škodljivim željam. Kaj pomaga strogi post, če pa bom zaklel, ko se bom udaril v prst. Kaj pomaga strogi post, če pa bom še naprej sodil in obsojal svojega bližnjega? Če je na primer edina možnost, da se odvadim opravljanja odrekanje jutranji kavici, pač te dni ne bom hodil na kavico. Če je na primer edina možnost, da se odvadim obsojanja in sojenja, da se odrečem večerjam v krogu znancev, pač ne bom hodil na te večerje, itd.

Dobro delo, bo zapolnilo umanjkanje, ki s postom nastane. Vsako odrekanje napravi določeno praznino v našem življenju. Ki jo je potrebno zapolniti, saj kakor pravi Jezus: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku.« (Lk 11,24-26). Če se uspemo odreči slabim razvadam, slabim stvarem, grehom, moramo to nadomestiti z nečim dobrim. Post očisti in počisti našo notranjost, dobro delo pa za zapolni z nečim dobrim.

Molitev pa je varnostni ventil, ko postane post naporen in dobro delo rutina. Vse to troje poskrbi, da naše življenje postane harmonija notranje urejenosti, nerazdeljenosti, enosti. Človek, ki bo v sebi trden bo obstal. Ker bo trden bo tudi dober. Ne bo se obračal po vetru, ljudje bodo v njem prepoznali prepotrebno oporo in bo zato tudi privlačen. Notranja urejenost, zbranost, nerazdeljeno, enost, povzroča, da je človek dober. Ker je dober je tudi lep. Ker je nerazdeljen, dober in lep je človek srečen. In srečen človek, ki bo dosegel večno življenje v nebeškem kraljestvu.


[1] Girard R.; Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba; KUD Logos; Ljubljana, 24.
[2] Girard R.; Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba; KUD Logos; Ljubljana, 68.

Ni komentarjev:

Objavite komentar